Medovite rastline

Medovite rastline so skozi dolgo obdobje svojega obstoja razvile partnerstvo z opraševalci, njihova življenja so tesno prepletena in soodvisna. V to naravno sožitje se je kasneje vključil tudi človek in s čebelarjenjem vstopil v družabništvo s čebelami. V zameno za skrb za čebelje družine v čebelnjakih pridobivamo od teh krilatih bitij vrsto sijajnih izdelkov, ki jih uporabljamo v prehrani, zdravilstvu, obrti: med, cvetni prah, propolis, matični mleček in vosek. Obenem je izredno pomembno naše zavedanje o pomenu čebel (in drugih opraševalcev) za pridelavo kulturnih rastlin in hrane.

Z današnjim pojmom botanične abecede bom predstavila osnovne značilnosti medonosnic in nekaj izbranih vrst, spoznali bomo pomen biotske raznovrstnosti in si ogledali drobec iz zgodovine čebelarstva na Slovenskem.

Medovite rastline so vse tiste, na katerih čebele pridobivajo medičino (nektar), medeno roso (mano) in cvetni prah (pelod).[1] Najdemo jih tako med zelnatimi rastlinami kot drevesi. Cvetoče rastline opraševalce privabljajo z omamnim vonjem ter pisanimi in vzorčastimi cvetovi.

Medovnik (medovna žleza) v cvetu izloča sladko tekočino, medičino,[2] ki jo nabirajo čebele. Ob pristanku na cvetu se njihovih telesc in nožic oprime še cvetni prah s prašnikov, ki ga prenesejo na pestiče in tako poskrbijo za opraševanje.
Cvetni prah čebele znosijo tudi v panje in tam z njim nahranijo ličinke in odrasle čebele. Tem rumenim grudicam pravimo obnožina, čebele jo prenašajo v koških na nogah.[3]

(Le drobna pripomba k medovnikom. Razlikujemo med cvetnimi in izvencvetnimi medovnimi žlezami. Za opraševalce so pomembne tiste v cvetu, medtem ko medovniki, ki se nahjajo zunaj cveta, privabljajo živalice, ki rastline varujejo.[4]

Na sliki so izvencvetne žleze tujerodne invazivke, žlezave nedotike.)

Poleg nektarja in peloda čebele nabirajo tudi mano. A pri tem morajo sodelovati z drugimi žuželkami.
Mano proizvedejo škržati, ušice in kaparji, ki sesajo rastlinski sok dreves in ga predelajo. Te kapljice nato zberejo čebele in jih tudi same predelajo z izločki slinskih žlez – tako pridelajo manin med. Maninemu medu pravimo tudi gozdni med, tisti pa, ki ga čebele “same” predelajo iz medičine, je nektarni ali cvetlični med.[5]
Zgodba o umetnosti pridobivanja medu je v čebelarstvu seveda še veliko bolj kompleksna. Čebelarji poskrbijo, da čebele v celi čebelarski sezoni naberejo dovolj medičine in mane; spomladi, poleti in jeseni, na tej ali oni rastlini. Oglejmo si nekaj medonosnih vrst.

Spomladi so na tem travniku čebele našle regratovo pašo, kak mesec kasneje, ko je regrat že odcvetel, pa je isto površino zavzela še bolj pisana množica cvetlic.

Žuželke, ptice in druge živali se odlično počutijo v sadovnjakih. Čebele spomladi obiščejo cvetoče sadno drevje, travnik v sadovnjaku jim je na voljo še v poletnih mesecih. Cvetovi hruške:

Na lipi, ki cveti v juniju, dobijo čebele vse: medičinsko, manino in pelodno pašo. Lipa za bogatejše izločanje nektarja potrebuje tople in vlažne dni. Mano proizvajata drobni žuželki vrst Eucallipterus tiliae in Parthenolecanium corni. Cvetni prah pa daje lipa v skromnejšem obsegu.[6]

Ta čebelnjak sem našla v gozdu – lahko bi služil pridelavi maninega medu z iglavcev, ki rastejo v bližini; obkrožen pa je z borovnicami, tako da pride v poštev še borovničev med?

Na vrtu so opraševalci še posebej dobrodošli, brez njih ne bi uspevale plodovke. Privabimo jih tudi s cvetlicami in zelišči, npr. sivko.

Ko se obdobje bujno cvetočih rastlin počasi končuje, sta pomembni poznopoletna in jesenska paša. Sončnice in ajda:

Ne le za čebele, tudi za številne druge žuželke in majhne živali je travnik izredno pomemben ekosistem. Travišča so večinoma nastala s človekovim posegom, ko je krčil gozdne površine. Z vsakoletno košnjo je travnike vzdrževal in preprečeval njihovo zaraščanje z lesnimi rastlinami. Takšnim travnikom pravimo senožeti ali košenice. Če poteka košnja le enkrat na leto, travnika pa ne gnojimo, postane (in ostane) dom pisani množici cvetlic in prav toliko živalim. Suhi, negnojeni travniki so najboljši življenjski prostor za čimbolj raznolike vrste živih bitij, vendar so ti habitati vedno bolj ogroženi.[7]

***

Čebele niso edini opraševalci. Pelod lahko prenašajo še hrošči, muhe, mravlje, dnevni in nočni metulji, netopirji, polži in ptice (da vetra in vode niti ne omenjamo!).[8] Čebela in črmlj pa sta vendarle najbolj znan par opraševalcev.

 

Iz zgodovine čebelarstva na Slovenskem

Tema medovitih rastlin, ki v obravnavo pritegne še čebele in druge opraševalce ter pomen biotske pestrosti, je izredno široka. Pri raziskovanju se lahko zaustavimo pri osupljivi biologiji čebel, njihovi socialni strukturi (matica, delavke, troti) in delitvi dela. Lahko se izgubimo v proučevanju zgodovine čebelarske tehnologije in razvoja panjev (dupla, klade, korita, kranjiči, Dzierzonov panj, AŽ-panj …). Tu sta še bogastvo čebeljih proizvodov in njihova uporaba v prehrani naših prednikov, pa razvoj ljudske umetnosti s poslikavo panjskih končnic. Vsega je za en blogerski zapis seveda preveč, zato se bom v nadaljevanju omejila na strnjen prikaz zgodovine slovenskega čebelarstva, ki se je razvijalo ob avtohtoni čebeli kranjski sivki (Apis mellifera carnica).
Zgodovinarji so ugotovili, da so Slovani že v pradomovini čebelarili, sprva bolj ropali gnezda divjih čebel. Kmalu so začeli za čebelje roje skrbeti in jim sami izdolbli votline v drevesih. Temu pravimo gozdno čebelarstvo in z njim so Slovani nadaljevali tudi ob naselitvi pod Alpe v 6. stoletju. V Karantaniji je bilo čebelarstvo že pomembna gospodarska panoga (izvoz). Sčasoma so Slovani opustili gozdno čebelarjenje in začeli čebelariti pri domu. V 15. in 16. stoletju se je z novo kulturno rastlino ajdo pridelava medu še povečala.[9]

V novem veku je čebelarska tehnologija doživljala vedno večji razmah, posebno še v 18. stoletju, v dobi razsvetljenstva, ki je spodbujalo ustanavljanje izobraževalnih ustanov, tudi čebelarskih šol. Med najpomembnejšimi čebelarji te dobe je danes svetovno znan Anton Janša s knjigama Abhandlung vom Schwärmen der Bienen[10] ter Hinterlassene vollständige Lehre von der Bienenzucht[11] (izdano posthumno). Pomembni so bili nauki Antona Janše, da čebel ne smemo moriti, svetoval jih je peljati na pašo in še mnogo drugega.[12] Abhandlung je v slovenski jezik prevedel in priredil Peter Pavel Glavar leta 1776,[13] pomemben je tudi prevod Janeza Goličnika iz leta 1792; to je knjiga z naslovom Antona Janshaja zessarskiga zhebellarja. Popolnoma podvuzhenje sa vsse zhebellarje.[14] Kot pomebnega naravoslovca in razsvetljenca sem Scopolija omenila že pri geslih o flori in glivah, njegovo delo Entomologia carniolica (1763)[15] pa je z opisom kranjske čebele pomembno tudi za čebelarstvo.
V 19. stoletju so nastajala (in včasih hitro zamrla) čebelarska društva in izdajala svoja glasila. Slovensko čebelarsko društvo je v letih 1873–1882 izdajalo mesečnik Slovenska čebela.[16] Takole so na pot pospremili prvo številko društvenega lista: “V družtvenem listu mislimo najpred o sledečih rečeh pisati: Opravila vsakega meseca pri Čebelnjaku (ulnjaku); poduk o umnem čebelarstvu; kratka zgodovina čebelarstva; statistične črtice čebelarstva; sporočila in naznanila udov; pregled delovanja našega družtva po raznih krajih in tudi drugih družtev in druge razne naznanila, zadevajoče naše družtvo. Zato prosimo ude in vse prijatelje čebelarstva, naj nam blagovolijo spisov in poročil za naš društveni list pošiljati. Vsaka drobtinica nam bo ljuba. […] Tudi poštene kritike se ne bojimo, ker ta ravno reč pojasnuje in vednost pospešuje; zato ji bomo vselej radi dovolili prostorček v našem listu. Le za nespametno zabavljanje, za prepire politične ali kakoršne koli strančarske in strastne v našem listu ne bode prostora.”[17]
Čebelarsko in sadjarsko društvo za Kranjsko je v letih 1883–1889 izdajalo glasilo Slovenski čebelar in sadjerejec,[18] leta 1898 ustanovljeno Slovensko čebelarsko društvo za Kranjsko, Štajersko, Koroško in Primorsko pa je začelo izdajati časopis Slovenski čebelar,[19] ki izhaja še danes.

Kranjska čebela je v slovenski zgodovini dobila pomembno mesto. “Čebela je postala v tej deželi simbol razvoja znanosti in kulture,” je v knjigi Propolis, v kateri se sicer ukvarja z zdravilno močjo tega čebeljega izdelka, zapisal Mitja Vošnjak.[20] Tako je denimo v 17. stoletju ustanovljena Akadamija delovnih Ljubljančanov (Academia operosorum Labacensium, 1693) v grbu nosila panj in čebele, geslo “Nam in drugim” pa se je ravnalo po čebelah – zbirati znanje zase in za druge.[21]
Nenazadnje so čebelo v imenu imeli tudi kulturni in literarni listi v 19. stoletju: Kranjska čbelica,  Slovenska bčela iz Celovca in Slovenska čbela iz Celja.

---

Opombe – viri in literatura:

[1] Geslo: medovita rastlina, v: Čebelarski terminološki slovar, https://isjfr.zrc-sazu.si/sl/terminologisce/slovarji/cebelarski#v.
[2] Geslo: medovna žleza/medovnik, v: Botanični terminološki slovar, https://isjfr.zrc-sazu.si/sl/terminologisce/slovarji/botanicni#v.
[3] Geslo: cvetni prah/obnožina, v: Čebelarski terminološki slovar.
[4] Gesli: izvencvetni medovnik, nektar/medičina, v: Botanični terminološki slovar.
[5] Gesla: mana, gozdni med/manin med, cvetlični med/nektarni med, v: Čebelarski terminološki slovar.
[6] Robert Brus, Lipe, str. 277, v: Slovenski čebelar 109/9 (Lukovica, 2007), https://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:doc-YYN8CSW6?ty=2007.
[7] Gl. npr.: Wolfgang Lippert, Travniške cvetlice (Ljubljana, 1993), str. 75–78; Cvetlice : enostavno in zanesljivo določanje (Kranj, 2005), str. 22–23.
[8] Gesla: melitofilija, kantarofilija, miofilija, mirmekofilija, psihofilija, sfingofilija, hiropterofilija, malakofilija, ornitofilija, anemofilija, hidrofilija, v: Botanični terminološki slovar.
[9] Marjan Skok, Slovenski čebelarji in kranjska čebela – nekoč in danes (Apis mellifica carnica), v: Slovenski čebelar, letnik 93/7,8–12 (Lukovica, 1991), https://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:DOC-RKKYRRAT.
[10] Anton Janša, Abhandlung vom Schwärmen der Bienen (1774), https://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:DOC-GQIOTNUU.
[11] Anton Janša, Joseph Münzberg, Des Anton Janscha … Hinterlassene vollständige Lehre von der Bienenzucht (1775), https://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:DOC-NTDERK2I.
[12] Avgust Pirjevec, Janša, Anton (1734–1773), v: Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013, http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi249259/#slovenski-biografski-leksikon.
[13] Prav tam.
[14] Anton Janša, Franc Jožef Jenko, Janez Goličnik, Antona Janshaja zessarskiga zhebellarja. Popolnoma podvuzhenje sa vsse zhebellarje (1792), https://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:DOC-KDNTQLXE.
[15] Giovanni Antonio Scopoli, Entomologia carniolica (1763), https://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:DOC-VP8U24VW.
[16] Slovenska čebela, zbirni zapis: https://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:spr-7WCXN5PL.
[17] Slovenska čebela, str. 1–2, 1/1, 1873, http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:doc-IBO5KLWH.
[18] Slovenski čebelar in sadjerejec, zbirni zapis: https://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:spr-LEFWHQPW.
[19] Slovenski čebelar, zbirni zapis: http://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:spr-EOOK95XE.
[20] Mitja Vošnjak, Propolis – zdravilo jutrišnjega dne (Ljubljana, 1978), str. 6.
[21] Tita Porenta, Razvoj čebelarstva in društvene organiziranosti čebelarjev Zgornje Gorenjske, str. 160, v: Kronika 65/2 (Ljubljana, 2017), https://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:DOC-2ERHFJXJ.