Šola v naravi 1

… ali Razmnoževanje in zorenje nekaterih vrtnih rastlin in uporaba njihovih delov v prehrani

Po zadnjih dveh prispevkih, usmerjenih pretežno v zgodovino, bo današnji zapis znova malce bolj naravoslovno obarvan. Vračam se na vrt, v učilnico v naravi. Vrtnarjenje pomeni sprostitev ob delu z zemljo, opazovanje rasti posevkov in pričakovanje zdrave domače hrane. Obenem je to, velikokrat s fotoaparatom v roki, čudovita priložnost za spoznavanje narave, ki preraste v čudenje nad njenim ustrojem. Vrt mi je tako prinesel tudi radovednost za odkrivanje že pozabljene šolske snovi iz biologije …

Vrtnarji se hitro srečamo z delitvijo rastlin na štiri skupine, ustvarjeno na podlagi tega, kateri njihov del je primeren za uporabo. To so korenovke (uživamo podzemne dele rastline, to so npr. krompir, korenje, čebula), plodovke (stročnice, paradižnik, kumare, žita idr.), listnate rastline (solate ipd.) in cvet (okrasne rastline, brokoli itn.). To razdelitev upošteva tudi setveni koledar, ki setev in sajenje različnih rastlin priporoča glede na luno. Mnenja o smotrnosti sledenja setvenemu koledarju so različna. Sama se ga, kolikor se da, držim, vendar se včasih prilagodim tudi drugim dejavnikom, npr. vremenu.

Ko sem se torej začela ukvarjati z vrtnarstvom in spoznavati različne rastline ter opazovati njihovo rast, sem kaj hitro ugotovila, da pogrešam znanje o osnovnih principih botanike. Kateri so glavni rastlinski organi, kako izgleda njihova preobrazba, kako rastline cvetijo in se razmnožujejo … so bila vprašanja, na katera sem želela poiskati poljudne, a izčrpne odgovore. Lotila sem se prebiranja šolskih učbenikov in brskanja po leksikonih. Branje teh knjižic je kot navdihujoče potovanje, postavljanje koščkov “sestavljanke” v celoto. Sem šele na začetku, pri osnovah spoznavanja kraljestva rastlin, pa vendar sem že dobila vsaj delček uvida v sistem, logiko in medsebojne relacije v rastlinskem svetu.

Z današnjim zapisom pa želim nekaj teh informacij (iz “teorije” o življenju rastlin) osvetliti s praktičnimi primeri z vrta. Na kratko bom orisala proces razmnoževanja in zorenja rastlin in navedla nekaj rastlin, ki predstavljajo pravo pestrost pri pridobivanju posameznih užitnih delov.

Najprej pa naj podam shematično, “šolsko” razdelitev kraljestva rastlin: delimo jih na alge, mahove, praprotnice in semenke. Alge nimajo razvitih rastlinskih organov, njihovo telo je steljka, zato jim pravimo steljčnice. Praprotnice in semenke pa že sestavljajo korenina, steblo in list, zato oboje uvrščamo med brstnice (semenke imajo poleg teh treh organov še cvet in imenujemo jih tudi cvetnice). Mahovi pa so nekje vmes med steljčnicami in brstnicami.
Naše vrtne rastline sodijo med semenke oziroma cvetnice. To skupino rastlin nadalje delimo na (pod)debli golosemenk (iglavci) in višje razvitih kritosemenk (med njimi so zeli, grmi in drevesa). (Pod)deblo kritosemenk se deli še na razreda enokaličnic (vzniknejo z enim kličnim listom) in dvokaličnic (dva klična lista). In prav v teh dveh razredih najdemo tudi naše vrtnine; med enokaličnicami na svojem vrtu poznam denimo koruzo in proso (družina trav) ter čebulo. Med dvokaličnicami pa bodo v današnjem prispevku našli mesto kumara, fižol, paradižnik, krompir, redkvica, korenje in solata.

Še prej pa naj na kratko predstavim spolno razmnoževanje rastlin, in sicer kritosemenk. Zanje je značilen popoln cvet z razvitimi venčnimi in čašnimi listi ter moškimi in ženskimi spolnimi organi – prašniki in pestiči. Pestič sestavljajo brazda, vrat in plodnica s semensko zasnovo, v kateri je jajčna celica. V prašnikih pa so pelodna zrna z moškimi spolnimi celicami. Za oprašitev poskrbijo žuželke ali veter; cvetni prah ali pelodno zrno ponesejo na brazdo pestiča. Iz pelodnega zrna zraste pelodni mešiček in “potuje” navzdol, po vratu pestiča do plodnice. Tu se v oploditvi združita moška in ženska spolna celica. Iz nastale zigote se razvije zarodek (kalček), ki skupaj z založnimi, rezervnimi hranilnimi snovmi sestavlja seme, obdano z zaščitno semensko lupino. V semenu se skriva zametek nove rastline; v ugodnih razmerah z dovolj vlage in toplote bo vzklilo in pognalo korenine, steblo in liste … Pri kritosemenkah seme obdaja še osemenje in skupaj tvorita plod.

S tem sem že razložila zorenje prve “vrtne” skupine rastlin, plodovk. Takole sem npr. opazovala rast kumaric, fižola in pradižnikov:

kumara1
Kumarični cvet na levi strani je obiskala opraševalka, na desni strani pa že vidimo porajajoči se plod.
fizol1-2
Cvetovi različnih vrst fižola, na prvi sliki pa že vidimo oblikovanje stroka.
paradiznik1-3
Vznik paradižnika z dvema kličnima listoma (ob opori) ter cvetenje in zorenje plodu češnjevega paradižnika.

***

Te rastline so nemara med enostavnejšimi primeri za razumevanje zorenja. Rastlina se opraši, oplodi, iz cveta zraste plod, ki konča na naših krožnikih.

Povsem drugače pa je pri krompirju, sorodniku paradižnika iz družine razhudnikovk. Tudi krompirju zraste bel cvet in iz njega se razvijejo zelene jagode, v katerih je seme, vendar so strupene! Pri tej rastlini seveda uživamo hranljiv, škrobnat podzemni gomolj. Gomolj je preobražen stebelni organ, v katerem je nakopičen višek hranilnih snovi, ki jih proizvaja rastlina. In tudi razmnožuje se krompir ne iz semena (iz zelenih jagod), temveč iz gomoljev – to je nespolno oziroma vegetativno razmnoževanje.

krompir1-2
Cvetovi krompirja (zgoraj; v ozadju tudi škodljivka, ličinka koloradskega hrošča) in poganjek (spodaj).

***

Zanimiva rastlina je tudi redkvica. Po setvi čakamo, da se oblikuje užiten odebeljen korenasti del rastline (to je preobražena korenina z nakopičenimi hranilnimi snovmi), sicer pa neobrana redkvica zraste v “ogromno” (dober meter visoko) “drevesce”, ki zacveti in nato da številne plodove, v katerih se skriva seme – za prihodnjo setveno sezono.
Torej redkvica zraste “po istih principih” kot druge kritosemenke, npr. paradižnik: cveti in dozori v plodove, le da pri redkvici uživamo podzemni del (je korenovka), pri paradižniku pa plod (je plodovka).

redkvica1-4
Redkvica

***

Podobno je pri korenju; na levi sliki je odebeljena korenasta korenina (vir založnih, hranilnih snovi), na desni sliki pa je korenje že “šlo v cvet”:

korenje1-2
Korenje

***

Od listnatih rastlin sem z zanimanjem opazovala solato. Ko “gre v cvet”, zraste “v nadstropjih” (in tedaj ni več primerna za uživanje):

solata1
Solata

***

Ostali sta mi še dve enokaličnici; najprej se posvetimo čebuli. Tudi čebula v vrtnarstvu spada med korenovke; jemo njen preobraženi podzemni, založni organ. Takole pa izgleda, ko cveti:

cebula1
Čebula

***

Koruzo pa želim predstaviti z vidika zanimivega botaničnega dejstva. Večina kritosemenk je žužkocvetk; imajo pisane cvetove, ki privabljajo opraševalke žuželke. V njihovih cvetovih pa so ponavadi ženski in moški spolni organi (pestiči in prašniki) skupaj – pravimo jim dvospolni cvetovi.
V družini trav, ki sicer sodijo med kritosemenke, pa je nekoliko drugače. Imajo zelo neizrazite cvetove, oprašuje pa jih veter (vetrocvetke). Pri koruzi, ki je iz družine trav, so cvetovi tudi ločeni, enospolni – rastlina je enodomna in ima ločene moške in ženske cvetove. Na sliki sem ujela moške cvetove koruze s prašniki (ženski cvetovi se nahajajo nižje na rastlini):

koruza1
Moški cvet pri koruzi

***

Tako zaključujem “učno uro” iz spoznavanja vrtnih rastlin in se že veselim odkrivanja novih dejstev iz čudovitega rastlinskega sveta.


Opomba – viri:

Med deli, s katerimi sem si pomagala pri razjasnjevanju pojmov, naj omenim in za te teme zainteresiranim (predvsem začetnikom) tudi priporočim naslednji knjižici:
– prva je interaktivni učbenik Naravoslovje 6, dostopen na povezavi http://eucbeniki.sio.si/nar6/index.html; snov je podana pestro in razumljivo, dopolnjujejo jo številne skice, animacije in posnetki, znanje pa preverimo še z vključenimi vajami;
– druga knjižica predstavlja utrditev in nadgradnjo znanja, tj. učbenik avtorja Franca Sušnika, Biološki sistemi : organizacijske oblike življenja, zv. 1, Rastlinski sistemi (Ljubljana, 1991).