Na ta star slovenski rek sem med zbiranjem gradiva za tukajšnje zapise večkrat naletela. Bolj kot njegova vsebina me je sprva pritegnila grafična podoba besede sušec, v bohoričici pisane kot Suſhez ali Şuſhez. Ima tisti “repek” pri črki S tudi kaj opraviti z besedno igro in oznako tega meseca kot vremensko muhastega in nepredvidljivega, sem se spraševala. (Ali se rek “poigrava” s podobo črke S, jo “reflektira”?) Rek sem shranila v spomin in danes je primeren čas, da obudimo delček ljudskega izročila o marcu.
Med lanskim prebiranjem marčevskih Kmetijskih in rokodelskih novic sem med drugim našla navodila za “Kmetijske opravila v mescu Sušcu”. Avtor prispevka kmetom pomaga z nasveti za gnojenje in namakanje, oskrbo sadnega drevja, čebeljih panjev in živine, zlasti pa je zanimiv naslednji vrtnarski odlomek:
“O mlaji ſej korenje, péſo, retkev, zhebulo, peterſhilj, simſki ſadesh, ſhpinazho; kar je pa sa preſajati, preſajaj o polni luni.
Per vſim tem vender prevezh nagel nimaſh biti, sakaj Şuſhez ima rép savit.”[1]
Prepis besedila iz bohoričice v gajico:
“O mlaji sej korenje, peso, retkev, čebulo, peteršilj, zimski sadež, špinačo; kar je pa za presajati, presajaj o polni luni.
Per vsim tem vender preveč nagel nimaš biti, zakaj Sušec ima rep zavit.”
Sušec ima rep zavit. Marčevsko vreme je temperaturno spremenljivo; zdaj sonce prebuja zeleno naravo, zdaj se vrne zima in pokaže zobe. Vrtnarji z opravili ne smemo preveč hiteti in o tej stari vremenski modrosti iz Novic ne dvomimo. Lahko pa malce pobrskamo po izročilu in odkrivamo pomene zanimivega reka.
Najprej sem pogledala v Slovar slovenskih frazemov, a ustreznega gesla nisem našla. Zato pa je bolj poveden Slovar slovenskega knjižnega jezika; razlage pregovora najdemo v frazeoloških gnezdih kar treh gesel. Pri geslu zvijati izvemo, da starinski izraz “sušec zvija rep” pomeni, da je “ob koncu marca /…/ navadno viharno, slabo vreme”. Razširjeno različico reka pa najdemo pri samostalniku sušec in glagolu viti; pregovor Sušec zmeraj vije, če z glavo ne, pa z repom nam pove, da je “v začetku ali ob koncu marca /…/ navadno viharno, slabo vreme”.[2]
Na spremenljivost in negotovost marčevskega vremena (ne samo ob njegovem začetku in koncu) kaže še kopica pregovorov:
Sv. Gregor (12. marec, op. a.) je materi kožuh kupil.
Če breskve pred Gregorjem cveto, trije eno pojedo [– pozebejo].
Kadar slive marca in aprila cveto, ne obrodijo.
Kar sušca zeleni, se rado posuši.
Sušca sneg je setvam kreg.
Kar sonce svete Jere (17. marec, op. a.) obsije, čez tri dni sneg pokrije.[3]
Letos bodimo pozorni na zadnji pregovor. Danes je Jerin god, vremenska napoved pa v naslednjih dneh res napoveduje sneg do nižin.
Ob sušcu je drugo starinsko ime za marec brezen. Beseda izhaja iz glagola breziti se, ta označuje parjenje mačk, ki se začenja v tem času.[4] Po drugi razlagi pa je brezen povezan z besedo breza, saj to drevo marca daje sok in začenja zeleneti.[5]
Tudi v pregovorih o breznu srečamo že znano temo hudega marčevskega vremena:
Če brezen z rilcem ne rije, z repom vije.
Brezen je desetkrat na dan jezen.[6]
Marec s svojo muhavostjo seže tudi v april in v pregovorih se rado pojavlja nasprotje med sušcem in malim travnom:
Če se igrajo v sušcu mušice, v aprilu vzemi rokavice.
Če vodi sušec na paše zelene, april jih nazaj v hleve požene.
Sušec preveč gorak, mali traven naopak. (Metlika.)[7]
Tudi v Slovensko-nemškem slovarju Maksa Pleteršnika (1894–1895) pri geslu brezen najdemo tale zgled: “Kar v breznu zraste, april pobrije.”[8]
Valentin Vodnik je staro ljudsko modrost o nepredvidljivem breznovem vremenu in motiv pomladne ženitve ptičkov povezal v basen Kos in brezen.
Snov zanjo je črpal iz stare slovenske ljudske pripovedi. Etnolog Boris Merhar je temeljito raziskal pot te zgodbe od ljudskega izročila do Vodnikove pesmi in razčlenil njene bogate pomene.[9] Izsledkom zanimive razprave se posvetimo čez hip, najprej pa si oglejmo pesem Kos in brezen, ki jo je Valentin Vodnik prvič objavil v Mali pratiki za leto 1798[10] (in nato nekoliko spremenjeno še v Pesmah za pokušino, 1806).
Kóſ inu Bręsen.
Koſ prepęva, gnęsdo snaſha
Lepo Bręsen gorigrę
Naſmeozhi nega praſha.
Tako sgodaj pojeſh shę?
Kdo bo branil meni pęti?
Shenil ſe je vzheraj brat
Jutri miſlim lubzo vsęti
Ravno vabim, bodi ſvat!
Vſe presgodaj ti ropozheſh
Vęſh, de ſhelej gorigręm?
Gor al doli, kamer ozhesh
De ſe shęnim, letó vęm.
Dobre vole, uka, raja
Shtirji godzi mu pojô
Bom sa vreme praſhal Mlaja?
Sej violze shę zvedo.
Srak ob Shipi ſe preverne
Megle shene, burjo da
Hrib, doline ſnęg pogerne
Mrasa vmira violiza.
Nasaj Bręsen męm perdersne
Kajt’ je Koſ, nepojeſh vezh?
Eh kaj! – brat mi vzhęraj smersne
Daneſ pa – je moja prezh!
Kamer tvoja ſlà ti kashe,
Prevezh nagel nimaſh bit;
Stara pratka ſe neslashe;
Suſhez ima ręp savit.
Prepis v gajico:
Kos inu Brezen.
Kos prepeva, gnezdo znaša
Lepo Brezen gori gre
Nasmeoči nega praša.
Tako zgodaj poješ že?
Kdo bo branil meni peti?
Ženil se je včeraj brat
Jutri mislim lubco vzeti
Ravno vabim, bodi svat!
Vse prezgodaj ti ropočeš
Veš, de šelej gori grem?
Gor al doli, kamer očeš
De se ženim, le to vem.
Dobre vole, uka, raja
Štirji godci mu pojo
Bom za vreme prašal Mlaja?
Sej violce že cvedo.
Zrak ob Šipi se preverne
Megle žene, burjo da
Hrib, doline Sneg pogerne
Mraza vmira violica.
Nazaj Brezen mem perdersne
Kajt’ je Kos, ne poješ več?
Eh kaj! – brat mi včeraj zmerzne
Danes pa – je moja preč!
Kamer tvoja sla ti kaže,
Preveč nagel nimaš bit;
Stara pratka se ne zlaže;
Sušec ima rep zavit.
Ubogi prenagljeni kos. Brezen ga posvari, da je za ženitev še prezgodaj, saj je luna šele v mlaju. Zaljubljeni kos se za to ne zmeni, kaj se tudi bi, saj vijolice že cvete in njega ljub’ca čaka. A ob ščipu se vreme preobrne, mraz pokonča vijolice in vse kosove drage. Sušec ima rep zavit.
Suščevo vremensko sprevrgljivost že dobro poznamo, Merhar pa razloži še njegovo pot. Kaj je mislil Vodnik s tem, da gre brezen z luno gor in dol? Razlog za njegovo vpeljavo luninih men v pesem je bržkone ta, da je avtor povezavo snovi za svojo basen z ljudskim izvirnikom že malce izgubil izpred oči. V stari ljudski zgodbi o nesrečnem kosu namreč namesto brezna nastopa sveti Gregor. Besedna igra “gre-gor” pa pomeni pot, ki jo opravi ta svetnik proti nebu, da od tam na zemljo prinese sneg in mraz. V ljudskem izročilu sv. Gregor, pri Vodniku brezen: kosova žalostna usoda je v obeh primerih enaka; lepemu vremenu je sledil nenaden preobrat. Vodnik pa je, v skladu s svojimi razsvetljenskimi prizadevanji, ljudski zgodbi z vremenskim značajem dodal tudi moralno noto (o nevarnosti prenagljenega sledenja sli), še ugotavlja Merhar.[11]
Sveti Gregor goduje 12. marca, na dan, ko se ptički ženijo. Po starem julijanskem koledarju je bil 12. marec prvi pomladni dan. S spremembo v gregorijanski koledar se je ta dan premaknil naprej, a v ljudski zavesti je 12. dan meseca ostal v veljavi kot Gregorjev dan, zato gregorjevo tudi po novem koledarju praznujemo 12. marca.[12]
Po starem koledarju je tako sv. Gregor blizu enakonočju – ebehtnici; in ebehtnik je še eno staro ime za marec.[13]
Zanimivo; o pomladnem in jesenskem enakonočju govori tudi sestavek iz starega Slovarja jezika Janeza Svetokriškega (iz časa na prelomu 17. in 18. stoletja):
sušec -šca m sušec, marec: sakaj ner ble v’ tem meſſizi Sushiza rod. ed., inu Jeſſenika tullio, inu diuiaio (III, 468) ǀ kadar dan, inu nuzh ſo glih, kateru duakrat v’ lejtu ſe sgodj; ta pervikrat v’ tem meſſzi Sushizu mest. ed., ta drugi krat v’ tem meſſzi Jeſſeniku (III, 477)[14]
Takole piše v drugem delu: Kadar dan inu nuč so glih, kateru dvakrat v lejtu se zgodi; ta pervikrat v tem mesci Sušicu, ta drugi krat v tem mesci Jeseniku. (Jesenik je Trubarjevo ime za september.)
In oblika črke S (Ş)? Navedbe v literaturi, ki bi potrdila pomen likovne podobe besed v tem pregovoru, za zdaj nisem našla. Naj ostane kot zanimiva opazka.
***
Bogato gradivo o vremensko pestrem marcu, njegovem nasprotniku aprilu in ženinu kosu je priljubljeno tudi v zgodbah za otroke. Več primerov sem našla v starih mladinskih časopisih in za konec bralca in bralko vabim, da si ogledata nekaj kratkih pripovedi in pesmi:
* Zgodba o sušcu in prenagljenem kosu (Vertec, 1875).
* Zgodba o obljubi skopega ovčarja v zameno za marčevo uslugo – in maščevanju slednjega (Angeljček, 1899).
* Zgodba o izvoru spora med bratoma sušcem in malim travnom (Zvonček, 1908).
* Pesem o goljufivem mesecu marcu (Angeljček, 1908).
* Pesem o mesecu, ki nas vselej najbolj vije (Angeljček, 1917).
Opombe – viri in literatura:
[1] Kmetijske in rokodelske novice, 13. 3. 1844, str. 44.
[2] Slovar slovenskega knjižnega jezika, gesla zvijati, sušec in viti, http://www.fran.si.
[3] Etbin Bojc, Pregovori in reki na Slovenskem (Ljubljana, 1987), str. 289–291.
[4] Metka Furlan, NESSJ: Novi etimološki slovar slovenskega jezika 2017, geslo brezen 2, http://www.fran.si.
[5] Marjeta Zorec, Slovenska pratika : O mesecih, letnih časih, praznikih, šegah, svetnikih … (Ljubljana, 2006), str. 33.
[6] Bojc, Pregovori, str. 289.
[7] Prav tam, str. 290–291.
[8] Maks Pleteršnik, Slovensko-nemški slovar, geslo 2. brẹ́zən, http://www.fran.si.
[9] Boris Merhar, Od kod Vodniku snov za basen Kos in brezen?, v: Slovenski etnograf 9 (Ljubljana, 1956).
[10] Valentin Vodnik, Mala pratika (Ljubljana, 1798).
[11] Merhar, Od kod Vodniku snov …
[12] Primerjaj z: Zorec, Slovenska pratika, str. 33.
[13] Zorec, Slovenska pratika, str. 33.
[14] Marko Snoj, Slovar jezika Janeza Svetokriškega, geslo sušec, http://www.fran.si.
Mali gaj 