Category Archives: Iz zgodovine …

Zapisi o drobcih iz zgodovine in etnologije.

“Kakeršna setev, takšna bode žetev”*

Nasveti za poljedelce in vrtnarje v Kmetijskih in rokodelskih novicah

Spomladanska opravila na vrtu so za nami. Poskrbeli smo za pripravo zemlje in gnojenje, vrtninam odmerili primeren prostor in jih kombinirali glede na dobre medsosedske odnose, skrbno zalivali mlade posevke in odstranjevali plevel, postavili oporo za kumare in paradižnik, grah in fižol … Nekoliko nizke temperature v preteklih tednih so mi sicer osebno precej ustrezale, rastlinam pa niso preveč godile in napredujejo bolj počasi. Sedaj, ko prihajajo toplejši dnevi, pa je, upajmo, pričakovati njihov razcvet. Da le ne bo prevroče in presuho. Med pomembnimi opravili v naslednjih tednih bo skrb, da zemlja ostane primerno vlažna in rahla.
Vrtnih del se lotevamo različno, vsakdo ima svoje navade. Največ se naučimo iz lastnih izkušenj, v pomoč so nam seveda tudi izmenjava mnenj s sovrtnarji ter številni napotki iz knjig in s spleta. V današnjem prispevku pa odkrivam drobce o vrtnarjenju v preteklih časih. Zanimalo me je, kaj imajo Kmetijske in rokodelske novice (1843–1902), eden prvih slovenskih časopisov, povedati o vrtnarskih opravilih v drugi polovici 19. stoletja. Nadaljuj z branjem “Kakeršna setev, takšna bode žetev”*

Valvasorjeve poti 4: Sorško polje

Sorško polje leži na ravnini v zavetju Škofjeloškega in Polhograjskega hribovja in je bilo nekdaj del Loškega gospostva Freisiniških škofov, ki je nastalo leta 973 in imelo središče v Škofji Loki. Sorško polje je bilo med prvimi ozemlji, ki so jih dobili škofje, in na njem so že v 10. stoletju izvedli kolonizacijo. S krčenjem nekdaj obsežnega gozda so pridobili kmetijska zemljišča in sem naselili kmete z Bavarskega. Nastajale so nove vasi in glavna dejavnost kmetov v naslednjih stoletjih je bilo poljedelstvo. Od žit je bilo med poglavitnejšimi proso, gojili so še ajdo in lan … V živinoreji je bila pomembna zlasti reja konjev. Ob tem so se razvijale tudi domače kmečke obrti. Taka podoba Sorškega polja in njegovih prebivalcev je pričakala Janeza Vajkarda Valvasorja, ki je v 17. stoletju prepotoval te kraje; je “v celi deželi osebno prehodil vse hribe in doline, o vsem ljudi kar najbolj podrobno izprašal”[1] in s svojim peresom in bakrorezi pred pozabo rešil marsikatero znamenitost kranjske dežele. V današnjem zapisu bom zabeležila nekaj zanimivosti, ki nam jih Valvasorjevo dragoceno delo Slava vojvodine Kranjske razkrije o življenju na Sorškem polju. Nadaljuj z branjem Valvasorjeve poti 4: Sorško polje

Valvasorjeve poti 3: Mesto, ki “leži v kotu, tako rekoč na vrhu kota med tema dvema rekama” – Kranj

Nastanek vsake mestne naselbine in njene arhitekture je tesno povezan z naravno okolico. Srednjeveška mesta na Slovenskem so pogosto nastajala v zavetju vzpetin, na katerih so zgradili varovalne utrdbe, in ob rekah, ki so nudile pogoje za razvoj raznih obrti. In še danes naravno okolje ostaja neločljiv del mestne vedute in je del identitete mesta. To zagotovo velja tudi za gorenjsko prestolnico Kranj. Mesto leži na kamnitem pomolu med Savo in globokim kanjonom Kokre, z ene strani se nad njim dviga Šmarjetna gora in za njo Sv. Jošt, z druge ga obdajajo prostrana polja. Za mestom kraljujejo Kamniško-Savinjske Alpe z mogočnim Storžičem v ospredju.
Za sprehode po Kranju in njegovi okolici, za raziskovanje njegove kulturne zgodovine in narave sem, tako kot v Škofji Loki in Kamniku, za sopotnico znova vzela Valvasorjevo Slavo vojvodine Kranjske. Nadaljuj z branjem Valvasorjeve poti 3: Mesto, ki “leži v kotu, tako rekoč na vrhu kota med tema dvema rekama” – Kranj

Valvasorjeve poti 2: Utrinki s kamniškega konca

Srednjeveško mesto Kamnik je eno izmed najstarejših slovenskih mest, njegove prve omembe najdemo v 13. stoletju. Nastalo je v okviru zemljiškega gospostva gospodov Andeških, pod vzpetinama Starega in Malega gradu, ob pomembni trgovski poti med Savinjsko dolino in Gorenjsko.[1] Umeščeno je v čudovito okolico ob Kamniški Bistrici, v ozadju stojijo mogočne gore Kamniško-Savinjskih Alp, mestu pa dajejo poseben čar še grički, ki se dvigajo okoli naselbine in celo v njeni sredini.
Marca letošnjega leta sem v Kamniku preživela lepo dopoldne. Ogledala sem si stavbne znamenitosti mesta in s sprehodom po okoliških vzpetinah spoznavala njegove različne perspektive. Odkrivanje zanimive topografije in zgodovine mesta sem nadaljevala doma, z branjem Valvasorjeve Slave vojvodine Kranjske. Avtor je zabeležil številne dragocene podatke iz kamniške zgodovine, in nekaj točk, kjer so se moje poti križale z Valvasorjevimi, bom povzela z današjim zapisom. Nadaljuj z branjem Valvasorjeve poti 2: Utrinki s kamniškega konca

Zanimivosti iz starih koledarjev in pratik, 2. del

**************
Preberi 1. del.
**************

B) VELIKA IN MALA PRATIKA VALENTINA VODNIKA

Valentin Vodnik je na pobudo Žige Zoisa in Antona Tomaža Linharta za leta 1795–1797 spisal tri Velike pratike, ohranjeni so vsi izvodi. Leta 1798 je Veliko pratiko nadomestila Mala pratika, ki je izhajala do 1806, ohranjena pa sta samo dva izvoda; za leti 1798 in 1803. Velika pratika obsega 32 strani in meri 21*16 cm, Mala pratika pa 64 strani in 8*5 cm.
Začnimo z Veliko pratiko, s strnjenim pregledom vsebine vseh treh letnikov, nakar bom predstavila še nekaj odlomkov, ki so posebej pritegnili mojo pozornost. Nadaljuj z branjem Zanimivosti iz starih koledarjev in pratik, 2. del

Zanimivosti iz starih koledarjev in pratik, 1. del

Človekovo zavedanje minljivosti sveta in merjenje časa sta med temeljnimi antropološkimi dejstvi. Ljudje so se že zelo zgodaj začeli ozirati proti nebu, opazovati zvezde in planete, (navidezno) sončevo pot in gibanje lune. S spoznavanjem stalnosti in ponavljanja nekaterih pojavov so nastali prvi koledarji. Pratike pa so knjižice, ki poleg koledarskih podatkov vsebujejo še mnogo praktičnih nasvetov za življenje in delo ter druge poučne prispevke.
Podala sem se po sledeh slovenskega pratikarstva in pregledala številne knjižice, ki so od 18. stoletja dalje izhajale pri nas, poleg njih pa še prvi slovenski koledar iz 16. stoletja. V njih sem opazovala različne beležke in odkrivala njihove pomene. V julijskem zapisu, ki je sestavljen iz dveh delov, predstavljam nekaj zanimivosti iz tega dragocenega izročila. Nadaljuj z branjem Zanimivosti iz starih koledarjev in pratik, 1. del

Valvasorjeve poti 1: Gradovi in vrtovi v Škofji Loki in njeni okolici

Slava vojvodine Kranjske Janeza Vajkarda Valvasorja, obsežno polihistorsko delo, sodi med najpomembnejše in najznamenitejše knjige v slovenskem, pa tudi širšem evropskem prostoru. Z opisi politične, upravne in cerkvene zgodovine ter običajev in navad Kranjcev predstavlja izčrpen vir podatkov za zgodovinarje in etnologe, prinaša pa še kopico zanimivosti s področja zemljepisa, geologije, botanike, zoologije … Njena zgodovinska vrednost je neprecenljiva, bila je rezultat temeljitega in dolgoletnega Valvasorjevega dela: raziskovanja virov, terenskih poti, sodelovanja z drugimi avtorji in risarji … Pestre in bogate besedilne opise dopolnjujejo številni bakrorezi, ki prinašajo dragocene upodobitve ljudi, mest in še mnogo drugih posebnosti na Kranjskem. Slava vojvodine Kranjske je v 15 knjigah, pisanih v nemškem jeziku in vezanih v 4 zvezke, izšla leta 1689 v Nürnbergu. Nadaljuj z branjem Valvasorjeve poti 1: Gradovi in vrtovi v Škofji Loki in njeni okolici

Marčevske Novice

Po belem in mrzlem februarju smo marca dočakali nenadno odjugo; vremenoslovci pravijo, da so tako hitre otoplitve redek pojav. Sneg je hitro skopnel in spomladanske cvetlice so tako letos že drugič pogledale na plan (prvič smo jih nekaj ugledali že januarja). A zima se še ni pustila odgnati in sredi marca smo prejeli novo pošiljko snega. Res je, da smo ljudje v tem času ponavadi v pričakovanju pomladi, veselimo se vse daljših dni, rekreacije v naravi in začetka vrtnarskih del, pa vendar moram pripomniti, da zima, s pokrajino pod snežno odejo in drevesi, odetimi v belo, poskrbi za ene najlepših prizorov iz narave. Nadaljuj z branjem Marčevske Novice

Prehrana naših prednikov

Prehrana ima, z nujo po vsakodnevnih obrokih, za človeka temeljno biološko funkcijo. Prav toliko je pomembna tudi njena družbena vloga – prehranjevanje denimo ljudi povezuje za skupno mizo, vsebina jedil pa izraža še družbeni status in kaže družbene razlike. Tako je bilo tudi v preteklosti, kamor se želim ozreti z današnjim zapisom. Značilna je razlika med prehrano množic, ki je temeljila na hrani rastlinskega izvora (žita, stročnice in druga zelenjava), in prehrano bogatejših ljudi, ti so imeli na voljo izredno pestre jedilnike. Nadaljuj z branjem Prehrana naših prednikov