Zapiski iz St. Margarethna so neposredno povezani z lansko objavo na blogu o Formi vivi – četudi sanktmargarethenski prispevek pravzaprav sodi na začetek, v uvod k slovenski Formi vivi in številnim podobnim kiparskim zbirkam po svetu. Mednarodni kiparski simpozij, ki se je začel leta 1959 v St. Margarethnu na Gradiščanskem v Avstriji, namreč velja za prvega tovrstnega na svetu, po njegovem zgledu so se v drugi polovici 20. stoletja tudi v mnogo drugih državah organizirale kiparske kolonije. Na teh druženjih so svetovni umetniki ustvarjali skulpture, ki še danes tvorijo imenitne galerije na prostem.
Današnji prispevek bo nekoliko hibriden.
Najprej bralko in bralca vabim k poslušanju oddaje na Radiu Študent – na tej povezavi. V oddaji sem predstavila okoliščine nastanka simpozija v kamnolomu pri St. Margarethnu.
V nadaljevanju pa podajam nekaj fotovtisov o sanktmargarethenskih kipih in njihovi okolici, ki skupaj dajo edinstveno izkušnjo muzeja na odprtem. Kiparski simpozij (trajal je od leta 1959 do sedemdesetih let) se je spočetka odvijal v kamnolomu – nekaj let je potekal med njegovimi kamnitimi stenami, nato se je dogajanje preselilo v zeleni okoliš (na hrib okoli kamnoloma); tu so kipi še danes.
***
Poti med skulpturami po hribu Kogelberg okoli kamnoloma deloma potekajo po travnati, stepski pokrajini in deloma po bolj pogozdenem svetu.
Skulptura Barna von Sartoryja: pri »vhodu« v zbirko.
Jiří Seifert, 1969: skulptura, posvečena češkemu študentu Janu Palachu.
Karl Prantl, 1965: skulptura, posvečena skladatelju Josefu Matthiasu Hauerju. Kot preberemo na informacijski tablici, je bil ta skladatelj izumitelj dvanajsttonske glasbe, vdolbine na skulpturi pa spominjajo na zveneče posode (glasbilo). Hauerjeva skladba se vrti v drugem delu oddaje.
Peter Holowka: nekakšna šepetalca.
Skrivnostna Japonska linija (Makoto Fujiwara, Satoru Shoji, Takao Hirose, Makio Yamaguchi, Tetsuzo Yamamoto, 1970).
V neki skriti globeli nas pričaka fantastičen prizor: skulpture Kengira Azume z začetka sedemdesetih let.
Kip Minoruja Niizume – se »upira gravitaciji«?
Nenavadno lahkotno se nagiba tudi skulptura Kennetha Campbella.
Kapela na vrhu hriba Kogelberg.
Blizu vhoda v kamnolom je bilo v šestdesetih letih po načrtih arhitekta Johanna Georga Gsteua na osnovi stare kantine urejeno bivališče za udeležence simpozija; minimalistična pravokotna zgradba.
Pot po hribu okoli kamnoloma sklenimo s prizorom flore in favne, ki sta na Kogelbergu posebno bogati, to območje je (skupaj z bližnjim Nežiderskim jezerom) tudi del Unescove dediščine.
Mali gaj 