Smola

Rastline so na zemlji vir življenja za vsa druga bitja. So “tovarne kisika”, živalim dajejo hrano in zavetje. Nepreštevno množico pomenov imajo tudi za ljudi, spremljajo nas od začetkov civilizacije. Z rastlinami se prehranjujemo, uporabljamo jih kot gradbeni material za domove, iz njih izdelujemo oblačila, posamezne rastlinske dele in sestavine pa smo se naučili uporabljati v najrazličnejših obrteh in kasneje industrijah ter seveda v medicini. Z vse bolj množično produkcijo dobrin tradicionalne rastlinske surovine nadomeščajo bodisi umetne snovi (plastika) bodisi drugi, cenejši rastlinski materiali (npr. bombaž namesto lanu). Široka potrošnja in izčrpavanje naravnih virov sta seveda kompleksni temi, z zaskrbljujočimi posledicami, in terjali bi poseben zapis na blogu. A rastline vsekakor ostajajo bistvene človekove spremljevalke in svojo vlogo ohranjajo na več ravneh življenja: denimo v naših temeljnih bioloških potrebah in vsakdanji rabi; enako antropološko pomembne pa so tudi v svojih simbolnih pomenih – kot del obredij in ljudskih običajev, kot motivi v umetnosti in nenazadnje kot naše pribežališče pred preglasnim modernim svetom.

Na blogu najznatnejši del prostora namenjam prav rastlinam. Od številnih načinov rabe sem se največkrat posvetila vlogi rastlin v prehrani, bolj na kratko sem tu in tam omenila predelavo rastlin za izdelavo oblačil. Vseskozi pa s pisanjem tega bloga spoznavam lepoto in brezmejno raznolikost rastlinskega sveta. Delček tega bogastva predstavljam z današnjim pojmom botanične abecede. Smolo si bomo ogledali v njeni naravoslovni definiciji, omenili njeno uporabnost pri različnih človekovih dejavnostih, pogledali v zgodovino smolarjenja na Slovenskem ter izbrskali nekaj zanimivosti iz slovarskega gradiva.

***

Smola je lepo dišeča, lepljiva in počasi tekoča snov (kemično: zmes politerpenov), ki se izceja iz poškodovanih delov dreves. Značilna je zlasti za iglavce. Obilno se izloča iz (ranjenih) debel, najdemo jo tudi v iglicah. Posebne žlezne celice jo izločajo v smolne kanale,[1] ki v lesu, povezani med seboj, potekajo prečno in vzdolžno.[2] Funkcija smole je zaščita drevesa – zaceli rane in varuje drevo pred vstopom patogenov ter objedanjem rastlinojedih živali.[3]
Smola večini živali ne prija, nekatere pa so se nanjo (več kot) prilagodile. Ličinke neke ose se hranijo na boru in smolo v svojih telesih shranjujejo za posebne priložnosti. Ko jih nadleguje kak vsiljivec, vanj izločijo kapljico smole in ga uspešno preženejo.[4]

Pri iskanju slikovnega gradiva se je kot najbolj hvaležen motiv izkazala smreka. Veliko malo debelejših dreves ima na skorji številne ranice, iz katerih se “v slapovih” izteka smola:

Na tem primerku je bil del skorje celo izrezan in iz drevesa se je izdatno pocedila smola:

Tudi ta črni bor je imenitna ilustracija zaščitne funkcije smole; na mestu odrezane veje se je nabrala konkretna plast:

Z rdečim borom, ki je bil nekoč pri nas najpomembnejše drevo za pridobivanje smole, je bila, kar se tiče mojega iskanja smole, drugačna zgodba. Na sprehodih sem večinoma srečevala krepka in visoka drevesa, razvejena šele na vrhu, brez poškodb na nižjih delih debel, iz katerih bi tekla smola. Šele pri podrobnem pregledu tega primerka sem med plastmi lubja opazila skromne kapljice smole:

Od drugih delov iglastega drevesa, ki vsebujejo smolo, bi lahko bila zgled ta smrekova vejica z izraziteje lepljivim vršičkom:

Pri pregledu literature in virov sem bila pozorna na rabo besede smola. Morda se včasih uporablja v precej širokem pomenu in označuje tudi drevesne tekočine, ki imajo drugačno sestavo (a podobno zaščitno funkcijo). Primer bi morda lahko bil izloček, tipičen za listnata drevesa iz rodu Prunus, kot ga vidimo na tej češnji:

V literaturi je ta snov imenovana smola[5] ali gumijasta smola[6], obakrat je omenjena njena uporabnost v zdravilstvu (za blaženje kašlja).
Menim, da gre v primeru češnjevega izločka za gumi ali gumo, ki je definirana kot raztopina polisaharidov v vodi.[7] Medtem smola v vodi ni topna;[8] topnost v vodi bi lahko bila ena od razlik med gumijem in smolo.
K temu moram dodati, da Farmacevtski terminološki slovar kot snovi, ki jih rastline izločajo ob poškodbi tkiva, navaja tudi različne zmesi (torej ne le “čiste” smole ali “čistega” gumija): oleorezin je raztopina eteričnega olja in smole (angleška beseda za smolo je, preko latinščine, resin); gumirezin je zmes gume in smole (gumismola), oleogumirezin pa zmes eteričnega olja, gumija in smole.[9]

Kot zanimivost k temi dodajam članek iz Kmetijskih in rokodelskih novic, ki govori prav o izcejanju smole/gumija/muzge iz koščičastih dreves – smoliki, in pripomočku proti njej:

***

Pri socialnih žuželkah, ki živijo v zapletenih družbenih strukturah, najdemo dva zanimiva pojava uporabe smole pri živalih.
Čebele iz smole, ki jo naberejo na brstih dreves in predelajo z žleznimi izločki, izdelajo propolis ali zadelavino – uporabijo jo za oblogo notranjih sten panja, z njo zakrpajo špranje in mumificirajo tujke.[10] Propolis ljudje uporabljamo kot protivnetno in protimikrobno zdravilo.[11] Čebelarski terminološki slovar izrecno omenja brezov, topolov (in brezovo-topolov) propolis. Tu so spomladanski brsti breze (spodaj mačice):

Mravlje pa nabrano in s kislino prepojeno smolo znosijo v mravljišče in z njo utrjujejo notranje rove.[12]

Mravljina smola se je nekoč pogosto uporabljala kot kadilo v liturgiji, kasneje jo je nadomestila smola tropskih dreves.[13] Tu pa so zrnca gumismole tamijana – kadila, pridobljenega iz bosvelije:

Med sopomenkami sem našla izraza arabsko kadilo in olibanum (angleško frankincense, nemško Weihrauch).

V splošnem je smola gorljiva snov, gori s plamenom, dimom in se pri tem utekočini.[14]

***

Iz zgodovine smolarjenja

Smola ima dolgo zgodovino uporabe. Že Egipčani so z njo zapečatili mumije, antični mornarji so jo uporabljali v ladjedelništvu. Grki so s smolo zadelali glinene vinske posode.[15]
Tudi na Slovenskem je že od davnih časov izpričano pridobivanje gozdne smole – denimo za potrebe čevljarjev.[16] Gozdno gospodarstvo in izrabo virov so skozi stoletja regulirali številni zakoni; o tem, kakšno nejevoljo so lahko posestnikom povzročili nabiralci smole, pa zgovorno priča še ena zgodovinska iskrica iz Kmetijskih in rokodelskih novic:

Industrijsko pridobivanje smole se je seveda uveljavilo v 20. stoletju. Poskusno so smolarili že leta 1922 na Krasu in v Istri, nato pa v letih 1930–1938, ko je na Dravskem polju poskuse na rdečem, črnem in zelenem boru izvajal Walter Bark. Po vojni je smolarjenje dobilo večji obseg.[17] Leta 1946 so organizirali tečaje in proučevali učinke smolarjenja.[18] O rezultatih in uvidih priča veliko število člankov, ki jih je leta 1947 prinesel Gozdarski vestnik: številni avtorji so za ta letnik časopisa prispevali zapiske o smolarjenju na boru, od Prekmurja do Primorske.[19]
Stroka je opredelila kratkoročno in dolgoročno smolarjenje. Kratkoročno smolarjenje (“na mrtvo”) je potekalo na drevesih za posek – nekaj let pred njihovim koncem. Dolgoročno smolarjenje (“na živo”) pa obratno, na drevesih, ki jih niso imeli namena posekati – vanje so zarezali manjše površine za pridobivanje smole.[20] Med pomembnejšimi tovarnami za predelavo smole v Jugoslaviji je bil Pinus iz Rač pri Mariboru.[21]
Na skici je prikazana smolina na boru, nastala po slovenski metodi smolarjenja – žlebljenju (iz zarez v skorji se smola izteka v lonček):

Smolarsko dejavnost so pri nas v 60. letih opustili – zaradi zahtevnega ročnega dela, novih umetnih surovin in zaradi škode, ki jo lahko povzroči v drevesnih sestojih, pa zamira tudi drugod po svetu.[22]

Drevesna smola, ki so jo danes zamenjale umetne snovi, ima v industrijski predelavi sicer dva glavna derivata: kolofonijo in terpentin. Kolofonija se uporablja za lake in lepila, terpentin za topila in kozmetiko …[23]

Nemara najlepšega izdelka iz smole pa nismo ustvarili ljudje, temveč narava v pradavnini, to je jantar.
Jantar je fosilizirana smola. Ob Baltiškem morju, od koder so ga po “jantarni poti” v rimski dobi prinesli tudi k nam, ga na obale naplavijo morski tokovi, ti ga odtrgajo iz premogovnih plasti morskih plitvin. Za nakit zlasti priljubljeni so jantarjevi kosi, v katere so se ujele žuželke.[24]

Slovarske drobtinice

Navdušujoče bogato je slovarsko gradivo o smoli – stari dvojezični, narečni in drugi slovarji so pri tem geslu zelo zgovorni.
Začnimo kar z etimologijo besede. Smola je skupna mnogim slovanskim jezikom – praslovanska beseda izhaja iz indoevropskega korena smel-, ki pomeni počasi goreti, tleti; in zanimivo, tudi angleška beseda smo(u)lder ima isti pomen. Še bolj zanimiva je napotitev v Snojevem etimološkem slovarju k povezani iztočnici pekel. Ta beseda je v praslovanščini pomenila smolo, svetopisemski pekel pa je pomen dobil po predstavi o trpljenju pogubljenih duš v vreli smoli. Sorodni besedi pekel sta še latinska beseda pix in nemška Pech, obe pomenita smolo. Nazadnje je v etimološkem slovarju navedena še fraza imeti smolo, ki je prevod nemške Pech haben, nanaša pa se seveda na kaznovanje grešnikov v peklenski smoli.[25]

Skladno s tem pomenom najdemo zgled pri besedi smola tudi v Slovarju jezika Janeza Svetokriškega (ki vsebuje besedišče iz njegovih pridig). Takole pravi (navedek sem iz bohoričice prepisala v gajico): “[U]kupaj postavite ponove, inu ražne, na katerih so jih žive pekli; ta rezcedeni Svinic, inu smolo […], katero so jim v garlu lili […] [D]ruziga nej so vidili … ampak reztoplene smole […], žveplu, inu sfinic kateru so jim v garlu ulivali.”[26]

Podobno svareč je še ta (prav tako prepisan v gajico) navedek pri geslu smola v Slovarju stare knjižne prekmurščine (z besediščem iz 18. in 19. stoletja): “V žvepli, smoli bodte vsi scedeli (?).”[27]

V drugih slovarjih najdemo “posvetne” razlage pojma smola.
Pleteršnikov Slovensko-nemški slovar s konca 19. stoletja prinaša pomene, ki nam mdr. razkrijejo različne vrste smole.[28] Pleteršnik navaja nemška izraza das Harz in das Pech ter zgled smola se cedi iz drevesa. Etnografski (in/ali industrijski?) pomen imata zgleda smolo dreti (Pech sammeln) in smolo kuhati (Pech sieden). Tu so še gumaste smole (Gummiharze), mehke smole (Weichharze), neka grška smola (das Colophonium – kolofonija?) in žlahtna smola (der Storax). Brezovi smoli pravi Birkenöl. Zanimiva je še smrdeča smola, der Asand (asa foetida). Pleteršnik je očitno imel v mislih asaf(o)etido – oleogumirezin, pridobljen iz rastlin rodu Ferula. S podzemeljsko ali kameneno smolo, das Erdharz ali das Erdpech, pa je bržkone mislil bitumen (asfalt). Nadalje avtor navaja žgano smolo (der Theer), črevljarsko smolo (das Schusterpech) in celo ušesno smolo (Ohrenschmalz). Na koncu sledi še fraza smolo boš dobil (einen Quark bekommst du), ki verjetno pomeni “ničesar ne boš dobil”.

Tako sklepam po definiciji v tem spletnem slovarju in po vnosu v slovarju črnovrškega dialekta, ki pri geslu smola navaja zgled: smola baš nariedu – nič ne boš naredil.[29]

Botanično pestro je geslo smola v Slovensko-latinskem slovarju (tj. obrnjenem slovarju Dictionarium Latino-Carniolicum s konca 17. in začetka 18. stoletja). Takole beremo v njem (prepisano iz bohoričice v gajico in prirejeno):
– “euphorbia […], mačkin med, ali smola eniga neznaniga drevesa” (evforbija je afriško drevo z mlečkom);
– “galbanus […], ena sorta neznane smole za arcnijo” (galbanum je gumismola iz rastline rodu Ferula);
– “gummi, guma, smola na drevji”;
– “hadrobolum […], ena sorta Gumme, ali smole”;
– “mastiche […], mastix, smola” (mastiks je dišeča smola trišlje ali mastike);
– “pix […], smola”;
– “resinosus […], smolen, poln smole, s kateriga smola se cidi”;
– “copissa, smola doli od morskih ladij spraskana, inu z vuskam zmejšana”.[30]

Opomba: moderne razlage, ki sem jih dodala k izrazom iz Pleteršnikovega in Slovensko-latinskega slovarja, so večinoma povzete po Farmacevtskem terminološkem slovarju.

Povezave

Pri iskanju virov in literature sem našla odlične vsebine, ki zaradi preobširnosti teme niso dobile mesta v tem zapisu, a jih želim (poleg vnosov v seznamu literature na koncu prispevka) bralcu in bralki priporočiti v branje, poslušanje in ogled.
– Poglobljen članek o jantarju (o nastanku, izgledu, zgodovini in pridobivanju) je bil leta 1932 objavljen v časopisu Slovenski gospodar: https://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:DOC-87O9G5TG.
– Radijski oddaji o smoli, pogovoru s strokovnjakom, lahko prisluhneta tule: https://radioprvi.rtvslo.si/2021/07/torkov-kviz-201/.
– Nekaj smolarskih orodij si lahko ogledata v digitalni zbirki Tehniškega muzeja Slovenije: https://www.tms.si/digitalne-zbirke/pridobivanje-lesa-2/.
– Še en muzejski članek o pridobivanju borove smole: http://www.muzej-nz.si/si/blog/1471-Dragocenost-borovih-gozdov-je-smola.
– Med raziskovanjem teme me je pritegnilo vprašanje, kako škodljiv je vpliv smolarjenja na življenje drevesa. Odgovor zagotovo ni enostaven, verjetno je povezan z načinom dela. Le en izmed številnih člankov na to temo je na voljo tule: https://forestecosyst.springeropen.com/articles/10.1186/s40663-017-0096-9.
– O sajenju “smolnatega bora” so pisale Kmetijske in rokodelske novice: https://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:DOC-49YEQXJL.
– O novejših poskusih smolarjenja v zadnjem desetletju govori ta članek: https://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:DOC-LKTD6Q5B.

Opombe – viri in literatura:

[1] Gesli: smola, smolni kanal, v: Botanični terminološki slovar, https://isjfr.zrc-sazu.si/sl/terminologisce/slovarji/botanicni#v.
[2] Jurij Marenče, Predelava lesa v gozdu in nekatere tradicionalne oblike postranskih gozdnih proizvodov, str. 48, v: Boštjan Arko, ur., Bogastvo iz gozda (Ljubljana, 1992), https://repozitorij.uni-lj.si/IzpisGradiva.php?id=127546&lang=slv.
[3] Geslo: smola, v: Botanični terminološki slovar, https://isjfr.zrc-sazu.si/sl/terminologisce/slovarji/botanicni#v.
[4] Gordon Uno, Richard Storey in Randy Moore, Principles of Botany (Boston, 2001), str. 104.
[5] Marijan Kotar in Robert Brus, Naše drevesne vrste (Ljubljana, 1999), str. 157.
[6] Margot in Roland Spohn, Katero drevo je to? (Olševek, 2008), str. 100.
[7] Geslo: gumi, v: Farmacevtski terminološki slovar, https://isjfr.zrc-sazu.si/sl/terminologisce/slovarji/farmacevtski#v.
[8] Marjan Lipoglavšek, Postranski gozdni proizvodi (Ljubljana, 2003), str. 10, https://repozitorij.uni-lj.si/IzpisGradiva.php?id=126017.
[9] Gesla: oleorezin, gumirezin, oleogumirezin, v: Farmacevtski terminološki slovar.
[10] Geslo: zadelavina, v: Čebelarski terminološki slovar, https://isjfr.zrc-sazu.si/sl/terminologisce/slovarji/cebelarski#v.
[11] Geslo: propolis, v: Farmacevtski terminološki slovar.
[12] Jana Vidic, Izkoriščanje drobne gozdne favne, str. 60, v: Boštjan Arko, ur., Bogastvo iz gozda (Ljubljana, 1992).
[13] Prav tam.
[14] Lipoglavšek, str. 10.
[15] Gordon Uno idr., str. 453.
[16] Vlado Valenčič, 20. Gozdarstvo, str. 438, v: Gospodarska in družbena zgodovina Slovencev: Zgodovina agrarnih panog – 1. zvezek: Agrarno gospodarstvo (Ljubljana, 1970).
[17] Lojze Kaiuta, Smolarjenje v Sloveniji (Ljubljana, 1961), str. 2, http://eprints.gozdis.si/1483/.
[18] Lipoglavšek, str. 11.
[19] Stanko Sotošek, ur., Gozdarski vestnik VI (Ljubljana, 1947), https://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:DOC-E1W51GO3; Marenče, str. 49.
[20] Lipoglavšek, str. 12–13.
[21] Kaiuta, str. 2.
[22] Lipoglavšek, str. 16.
[23] Lipoglavšek, str. 10, in Gordon Uno idr., str. 453.
[24] Vili Podgoršek in Uroš Herlec, Jantar v Sloveniji, str. 457–458, v: Scopolia Suppl. 3 (Ljubljana, 2006), https://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:DOC-ZVDJ1057.
[25] Gesli: smola, pekel, v: Marko Snoj, Slovenski etimološki slovar.
[26] Geslo: smola, v: Marko Snoj, Slovar jezika Janeza Svetokriškega.
[27] Geslo: smola, v: Vilko Novak, Slovar stare knjižne prekmurščine.
[28] Geslo: smola, v: Maks Pleteršnik, Slovensko-nemški slovar.
[29] Geslo: smola, v: Ivan Tominec, Črnovrški dialekt.
[30] Geslo: smola, v: Jože Stabej, Slovensko-latinski slovar po: Matija Kastelec – Gregor Vorenc, Dictionarium Latino-Carniolicum (1608–1710).