Ovijalke

Za večino rastlin, od majhnih zeli do mogočnih dreves, je steblo oporni organ, ki nosi liste in jih dviguje visoko proti svetlobi, da si lahko v procesu fotosinteze izdelajo sladkorje, hrano. Ta se iz listov po žilah stebla prenaša po rastlini vse do korenin, v nasprotni smeri potujejo voda in mineralne snovi navzgor. Steblo je pri mnogih rastlinah dovolj krepko, da stoji samo. Nekatere rastline pa si morajo pomagati drugače.

Ene od teh so ovijalke. To so rastline s šibkim steblom, ki si pri rasti poiščejo najbližjo oporo in se spiralasto ovijajo okoli nje.

Med najbolj znanimi primeri vrtnih ovijalk je visoki fižol. Oporo mu že ob setvi postavimo mi, in ko rastline začnejo rasti, stegnejo poganjke proti trdni oporni palici in okoli nje.

Ta fižol je dosegel vrh svoje (prekratke) opore, in ko jo je prerasel, je v zraku še vedno iskal oprijem …

Na vrtovih se, velikokrat kot plevel, pojavlja ovijalka slak, srečamo ga tudi na poljih. Njegove lepe lijakaste cvetove opazimo že od daleč, ko se jim približamo, pa ugotovimo, da rastlina svojo višino dolguje naključni blizu rastoči rastlini. Tu se je slak ovil okoli pšenice (zgoraj in levo spodaj) in še neke druge travne bilke (desno spodaj):


Če v bližini ni opore, se slak razrašča po tleh:

V različnih besedilih pogosto srečujemo med seboj navidezno zamenljive pojme: ovijalka, vzpenjavka, plezalka. Menim, da ti izrazi niso povsem sopomenski. V Botaničnem terminološkem slovarju namreč najdemo geslo vzpenjavka, razumem ga kot krovni pojem, ki usmerja k štirim “podpomenkam”: ob ovijalkah (tj. ovijavih vzpenjavkah) še k naslonjavim vzpenjavkam, vzpenjavkam z oprijemalnimi koreninami in vitičastim vzpenjavkam.[1] Spoznajmo še preostale tri skupine rastlin.

Naslonjava vzpenjavka si pri naslonitvi na oporo pomaga s trdimi, togimi izrastki, kot so bodice ali dlake, ki jo varno zasidrajo na podlago, da ne zdrsne.[2] Tak je grm šipek, ki je dodobra obrasel ta kozolec:



(O razliki med bodicami in trni prebereta bralec in bralka tukaj.)

Primer vzpenjavke z oprijemalnimi koreninami je bršljan.[3] Oporo najde na drevesih, ograjah in zgradbah, pri čemer se lahko tudi v najdrobnejšo razpoko v podlagi pritrdi z nitastimi oprijemalnimi koreninami. Te rastejo iz stebla; bršljan torej ni zajedavec drevesa,[4] saj je s svojimi pravimi koreninami ukoreninjen v tla, od koder črpa vodo in minerale.

Bršljan se imenitno poda k starim, zgodovinskim zgradbam, kot je ta stolpič:

V literaturi sem našla zanimiv podatek, da se oprijemalne korenine bršljana lahko pretvorijo v prave korenine, če jih postavimo v vodo.[5]

To zagotovo velja še za eno vzpenjavko, priljubljeno sobno rastlino z mnogo imeni: potos, mavrina, scindaps, Scindapsus aureus, Epipremnum aureum, Pothos aureus … Vsa označujejo isto rastlino:

Med vzpenjavke z viticami mdr. sodi grah.[6] Ta je na dolgi poti razvoja od stare divje do gojene oblike postal krhek in brez opore ne zmore več nositi številnih cvetov in plodov; potrebuje oporo.[7] Pri oprijemanju opore – na vrtu ponavadi postavimo mreže ali rogovilaste veje – si grah pomaga z viticami, to so njegovi preobraženi listi.

Občutljive vitice graha reagirajo na dotik. Ob stiku z oporo posebne celice sprožijo rast in vitice se ovijejo okoli nje. Rastnemu odzivu grahove vitice na dotik pravimo tigmotropizem (srečali smo ga tudi pri zgoraj omenjenem slaku; pri tej rastlini se na dotik odzove stebelce). To je prilagoditev, ki krhkim rastlinam pomaga, da se vzpnejo proti svetlobi in podpirajo svoje rastlinske organe.[8]

Za konec se vrnimo k ovijalkam. Kot sopomenka te besede se pojavlja izraz lijana, nanaša pa se na lesnate rastline tropskih območij.[9] A lesnate ovijalke najdemo tudi v naših gozdovih; na sprehodu sem naletela na to lijano, ki se je tesno ovila okoli mladega gabra. Njeno ime še iščem …

---

Opombe – literatura:

[1] Geslo: vzpenjavka, v: Botanični terminološki slovar, https://isjfr.zrc-sazu.si/sl/terminologisce/slovarji/botanicni#v.
[2] Geslo: naslonjava vzpenjavka, v: Botanični terminološki slovar.
[3] Geslo: vzpenjavka z oprijemalnimi koreninami, v: Botanični terminološki slovar.
[4] David Burnie, Rastline (Murska Sobota, 1995), str. 39.
[5] H. C. D. de Wit, Rastlinski svet 2, Semenovke 2 (Ljubljana, 1978), str. 77.
[6] Geslo: vzpenjavka z viticami, v: Botanični terminološki slovar.
[7] H. C. D. de Wit, Rastlinski svet 1, Semenovke 1 (Ljubljana, 1978), str. 331.
[8] Gordon Uno, Richard Storey in Randy Moore, Principles of Botany (Boston, 2001), str. 140; glej tudi geslo: tigmotropizem, v: Botanični terminološki slovar.
[9] Geslo: lijana, v: Botanični terminološki slovar; geslo: lijana, v: Geografski terminološki slovar, https://isjfr.zrc-sazu.si/sl/terminologisce/slovarji/geografskii#v.