Valvasorjeve poti 1: Gradovi in vrtovi v Škofji Loki in njeni okolici

Slava vojvodine Kranjske Janeza Vajkarda Valvasorja, obsežno polihistorsko delo, sodi med najpomembnejše in najznamenitejše knjige v slovenskem, pa tudi širšem evropskem prostoru. Z opisi politične, upravne in cerkvene zgodovine ter običajev in navad Kranjcev predstavlja izčrpen vir podatkov za zgodovinarje in etnologe, prinaša pa še kopico zanimivosti s področja zemljepisa, geologije, botanike, zoologije … Njena zgodovinska vrednost je neprecenljiva, bila je rezultat temeljitega in dolgoletnega Valvasorjevega dela: raziskovanja virov, terenskih poti, sodelovanja z drugimi avtorji in risarji … Pestre in bogate besedilne opise dopolnjujejo številni bakrorezi, ki prinašajo dragocene upodobitve ljudi, mest in še mnogo drugih posebnosti na Kranjskem. Slava vojvodine Kranjske je v 15 knjigah, pisanih v nemškem jeziku in vezanih v 4 zvezke, izšla leta 1689 v Nürnbergu.

S tako poglobljenimi opisi kranjskega sveta in življenja pomeni Slava vojvodine Kranjske tudi pomemben element duhovne kulture. Tako razmišljam, ko se ob prebiranju Valvasorjevih besedil in ogledu risb v mislih sprehodim po krajih, ki jih opisuje in so mi poznani v današnji podobi. To prinese tudi zavedanje o zgodovini, častitljivi starosti ter tudi spreminjanju in minljivosti sveta, narave – in ljudi.

V današnjem zapisu bom predstavila utrinke s sprehoda po mestu s prav tako bogato zgodovino – Škofji Loki. To staro srednjeveško mesto s svojo širšo okolico, ki je bila več kot 8 stoletij pod upravo škofov iz Freisinga, je seveda polno znamenitosti iz tega obdobja. Osredotočila pa se bom predvsem na gradove v mestu in njegovi bližnji okolici. Tem je Valvasor namenil pozornost v obširni 11. knjigi 3. zvezka svojega monumentalnega dela, ki jo uvodoma takole predstavi: “Zelo hvalevredne vojvodine Kranjske topografsko-historičnega opisa Enajsta knjiga o mestih, trgih, starih in novih gradovih, samostanih, vrtovih itn. na Kranjskem; in vsakovrstnih znamenitih stvareh, ki so se tam zgodile.”[1] V skladu z usmeritvijo svojega bloga sem bila seveda posebej pozorna na njegove omembe vrtov in njihove upodobitve na bakrorezih.

Vrtnarstvo v zgodovini

Preden se podamo po Valvasorjevih poteh po Škofji Loki, si oglejmo še, kakšno mesto ima pravzaprav vrtnarstvo v agrarni zgodovini.
V zapisu o prehrani naših prednikov sem nekaj vrstic namenila popisu kulturnih rastlin, ki so se skozi stoletja uveljavljale na Slovenskem. Na poljih so gojili predvsem različna žita, lan in kasneje ajdo. Pomembne za prehrano so bile tudi rastline, ki jih danes poznamo na vrtovih: stročnice, zelje in repa. Zanimivo je, da kmetje nekoč teh rastlin niso gojili na vrtovih, pač pa so jim odredili del njivske površine. Na svojih majhnih kmečkih vrtovih so gojili predvsem dišavnice, zdravilne rastline in cvetlice.[2]

vrtnine-njiva
Del njivske površine, namenjen vrtninam

Bolj pestri so bili nekdaj grajski in samostanski vrtovi ter vrtovi premožnejših meščanov; na njih bi našli vse vrste zelišč in zelenjave za potrebe kuhinje ter okrasne rastline. Bogatejši sloji so pod tujimi vplivi na vrtove vpeljevali tudi nove kulturne rastline.
Z razvojem mest in širitvijo prometnih povezav se je vrtnarstvo razvilo v samostojno gospodarsko panogo, ki je tako presegla nekdanjo omejitev pridelave rastlin za osebne potrebe.[3]

Vir za zgodovino vrtov v 17. stoletju seveda najdemo tudi v Valvasorjevi Slavi. Ob omenjeni 11. knjigi 3. zvezka (ki se ji posvetimo že čez hip) podatke o vrtnih in drugih gojenih rastlinah na Kranjskem prinaša še 3. knjiga 1. zvezka. V več poglavjih avtor vestno popiše žita, stročnice, drevesne plodove in plodove steblik, nizke zemeljske rastline (jagodičevje, bučnice, korenovke, gobe idr.), vsakovrstna divja drevesa, mnogotera zelišča in cvetlice na Kranjskem.[4]

Gradovi z vrtovi v Škofji Loki in okolici

Srednjeveško mesto Škofja Loka se je oblikovalo do 13. stoletja, to ozemlje, skupaj s Sorškim poljem ter Selško in Poljansko dolino, pa je že od leta 973 tvorilo obsežno posest freisinških škofov. Upravno središče in sedež loškega gospostva je od 13. stoletja dalje predstavljal Škofjeloški grad. Na njem je bival škofov namestnik – glavar ali oskrbnik, ki je ob škofovi odsotnosti skrbel za upravljanje gospostva. Po letu 1803, ko je država škofom ozemlje odvzela in ga sekularizirala, so bili na gradu državni uradi. Konec 19. stoletja so ga kupile in temeljito obnovile uršulinke. Kasneje so bili v njem še bolnišnica, zapor in kazensko-poboljševalni zavod, od leta 1959 pa je na gradu Loški muzej z zgodovinskimi, etnološkimi, umetnostnimi in prirodoslovnimi zbirkami.*

loski-grad
Levo od Škofjeloškega gradu leži hrib Krancelj, v ozadju se dviga Lubnik, za gradom v daljavi vidimo še Ratitovec.

Zahodno od gradu se razteza velik grajski vrt, na katerem je danes muzej na prostem. Ta je izredno lepo urejen in oskrbovan. Sprehodimo se ob lapidariju, si ogledamo prikaz mlinarstva na Loškem, postojimo ob kozolcu in spoznamo dve stari kmečki orodji, plug in brano (ob njima trenutno cveti še modri lan); nato pred obzidjem, ob letnem gledališču zavijemo nazaj in se podamo mimo Škoparjeve hiše s črno kuhinjo, vodnjaka in zelenjavnega garklca, ob poti naletimo še na sadna drevesa in na koncu posedimo v prijetnem paviljonu. Medtem na zunanji strani južnega trakta gradu stoji še manjši zeliščni vrt.

loski-grad-vrt
Večji grajski vrt z muzejem na prostem zahodno od gradu in manjši vrt ob njegovem južnem zidu

Valvasor je v Slavi Škofji Loki (Bischofflackh) namenil slabe štiri strani besedila in lep bakrorez. Razpravljal je o imenu in legi kraja, navedel nekaj stavbnih znamenitosti v mestu in izpostavil nekaj pomembnih škofov in drugih loških osebnosti. O samem gradu je zapisal naslednje: “Zgoraj na hribu nad mestom je videti čisto po starih gradbenih pravilih zgrajen grad, v katerem stanuje kastelan.”[5] Pohvalil je tudi okolico mesta: “Najbolj spoštovanja vredna je lepa okolica, posebej pohvale vreden je sveži in zelo zdravi zrak.”[6] O grajskem vrtu, posebej o rastlinah, Valvasor v poglavju o Škofji Loki ne piše. Pač pa vrt omenja v nekem drugem kontekstu, in sicer v zvezi z umorom škofa Konrada V. leta 1412: “Grad pa je nekoč videl hud umor. Kajti ko je krški škof Konrad, ki ga je papež izbral in hotel imeti za freisinškega škofa namesto škofa Degenharta, tu bival nekaj časa, so ga njegovi komorniki zadavili, ko so opazili, da ima pri sebi 5.000 kron. Čeprav nekateri pravijo, da se je to zgodilo škofu Degenhartu, in ne Konradu, vendar je to čisto zmotno. Pozneje je Anno 1437 škof Nicodemus dal tega škofa Konrada izkopati na vrtu, kjer so ga pokopali, in ga dal pokopati v farni cerkvi.”[7] (Omenjena farna cerkev je cerkev sv. Jurija v Stari Loki, ki jo bom spet omenila nekoliko kasneje. Pravilna letnica prekopa škofa pa je 1430. Pavle Blaznik tudi opozori, da je Valvasorjeva navedba o umoru škofa Konrada netočna: zabodel ga je njegov sluga, ker je mislil, da je škof že pobral podložniško dajatev, predpisano ob nastopu novega škofa.[8] Škof pa je bil sprva pokopan na vrtu, brez pravega groba, zato, ker je morilec njegovo smrt prikazal kot samomor.)

Škofjeloški grad je bil del obrambnega sistema, ki sta ga poleg njega v prvih stoletjih freisinške posesti na Loškem tvorila še Zgornji stolp na Kranclju, nedaleč stran od Škofjeloškega gradu, in nekoliko bolj oddaljen Stari grad pod Lubnikom.
Zgornji stolp na Kranclju je bil pravzaprav prvo upravno središče loškega gospostva in sedež oskrbnika oziroma glavarja (preden je to vlogo, kot omenjeno, v 13. stoletju prevzel pred tem zgrajeni Škofjeloški grad). Leta 1511 je bil v potresu porušen in kmalu nekoliko pozabljen. Podobno se je zgodilo tudi s Starim gradom, ki je morebiti celo predfreisinškega izvora. Oba sta danes v ruševinah. Njune ostanke po potresu leta 1511 so uporabili pri obnovi Škofjeloškega gradu.*

rusevine-paz
Ruševine Starega gradu in Zgornjega stolpa. Ti dve lokaciji sta skupaj s Škofjeloškim gradom danes povezani v Pot treh gradov, ki je označena z markacijami v podobi srednjeveškega paža; gre za eno izmed najdb v ruševinah Zgornjega stolpa – svečnik v obliki paža.

Kot je na Škofjeloškem gradu bival oskrbnik ali glavar z upravno funkcijo, je na Starem gradu in v Zgornjem stolpu imel sedež gradiščan, ki je opravljal obrambno funkcijo. Do 14. stoletja je bil za obe utrdbi isti gradiščan, nato je imel, do leta 1511, vsak grad svojega.*
Valvasor v zapisu o Škofji loki Zgornjega stolpa ne omenja, je pa hrib Krancelj lepo viden na bakrorezu kot vzpetina tik nad Škofjeloškim gradom. O Starem gradu pod Lubnikom pa zapiše takole: “Pred mnogimi neznansko dolgimi leti je stal nedaleč od tega mesta med hribi na zelo visokem hribu grad, ki so ga imenovali Lackh ali Loka. Še danes je videti nekaj zidov, a zaradi gostega drevja in grmovja je v okolici prava divjina in ga zato imenujejo Wilden-Lackh ali Divja Loka. Toda ta danes povsem pusti grad je bil nekoč matična hiša Loških gospodov, ki so cveteli na Kranjskem pred par sto leti in bodo še večno naprej živeli v letopisih. /…/”[9]

Zunaj nekdanjega mestnega obzidja, ki je obkrožalo mesto Škofja Loka, sta stala in še vedno stojita dva gradova: Starološki in Puštalski grad. Okoli njiju sta se začeli razvijati dve samostojni, od loškega ločeni gospostvi.

Stara Loka je tista Loka, ki jo je leta 973 cesar Oton II. podelil škofu Abrahamu in na podlagi katere je nastalo loško gospostvo, preden je v 13. stoletju na ugodnejši legi, pod Škofjeloškim gradom, nastala naselbina obrtnikov in trgovcev, imenovana mesto Škofja Loka.*
Starološki grad (Altenlack) se omenja že v 13. stoletju, zamenjal je več lastnikov, rodbin, o čemer piše tudi Valvasor, zame pa je bil posebno zanimiv njegov opis gradu in lepe grajske okolice: “Stoji na ravnem mestu in je obdan z ribnikom ali vodnim jarkom, v katerem je veliko rib. Preko njega vodi lep iz lesa narejen most. / S svojim starinskim načinom gradnje dokazuje, da mora biti precej star. Vendar pa je okolica prav prikupna, kar dokazujejo lepi vrtovi, bogato rodeče sadno drevje in zeleneče njive. Tik ob gradu stoji farna cerkev.”[10] (Gre seveda za cerkev sv. Jurija, v kateri je pokopan prej omenjeni škof Konrad V.)
V bližini območja, kjer so bili v Valvasorjevem času vrtovi in posamezna drevesa, lepo vidni tudi na bakrorezu, je danes urejen Park čutil.
V starološki graščini je bil do leta 2008 poštni muzej. Do danes je grad ostal osamljen.

stara-loka
Stara Loka: Starološki grad (po enem izmed lastnikov imenovan tudi Strahlov grad) in grajska vrata, cerkev sv. Jurija in Park čutil.

Podobne podatke o legi in lastnikih poda Valvasor tudi za Puštalski grad (Burgstall). Vrtov tokrat izrecno ne omenja, nekdaj zeleno okolico gradu pa si vseeno lahko predstavljamo na podlagi naslednjih vrstic: “Tam, kjer se Poljanščica prepušča reki Sori, namreč tri milje iz Ljubljane in pol ure od Škofje Loke, si ogleduje grad Puštal, kako mimo njega teče ta reka, in to na ljubkem, prikupnem, zelo lepo umeščenem in zdravem kraju, ki ga obdajajo razveseljiva polja, lepo zeleni travniki in drevje, ki se kar šibi pod sadjem in vabi mimoidočega.”[11]
Danes v gradu domuje glasbena šola.

pustalski-grad
Puštalski grad

Nekoliko ven iz mesta, v vasi Sveti duh, stoji Ajmanov grad, ki je bil zgrajen šele v 17. stoletju, v Valvasorjevem času. Med njegovimi lastniki so bili nekoč mdr. Lampfrizhaimbi in Heimanni, danes pa v njem bivajo uršulinke. V Slavi se Valvasor razgovori o imenu tega gradu (Ehrenau – Ajmanov grad) ter o mešanem nemško-kranjskem jeziku okoliških prebivalcev, posebno zanimiv pa je naslednji opis gradu in okolice: “Grad je lepa stavba, je znotraj lepo razporejen, ima lepe sobe in odlično žitno kaščo tik zraven gradu. Ima pa tudi vrlo pristavo (ali dvor za živino), ki je zgrajena po nemški navadi. Ima tudi čudovito velike okrasne in zabavne vrtove ter zelo velik in lep kuhinjski vrt ter odličen drevesni vrt poleg njega. K temu bi se zelo lepo prilegala tekoča voda ali vodnjak z vodometom, toda tega ni, in kar zmoreta, morata postoriti dva vodnjaka na zajemanje ali cisterni.”[12]

ajmanov-grad
Ajmanov grad

Od vseh navedenih zapisov o grajskih vrtovih je torej Ajmanov primer najbolj poveden, tamkajšnji vrt je bil nemara eden bolj tipičnih zgledov novoveškega grajskega vrta z raznolikim in bogatim rastlinjem.

Še veliko več takšnih in podobnih zanimivosti razkriva branje Valvasorjevega dela. Ob tem je posebna izkušnja, če se kdaj podamo po njegovih poteh in v opisanih krajih opazujemo sledi časa.


Opombe – viri in literatura:

[1] Janez Vajkard Valvasor, Čast in slava vojvodine Kranjske (prevod Debenjak idr., Ljubljana, 2013), 3. zvezek, 11. knjiga, str. 2135.
[2] Vlado Valenčič, 13. Vrtnarstvo, str. 274, v: Gospodarska in družbena zgodovina Slovencev : Zgodovina agrarnih panog, I. zvezek : Agrarno gospodarstvo (Ljubljana, 1970).
[3] Vlado Valenčič, prav tam, str. 274–275.
[4] Valvasor, Čast in slava …, 1. zvezek, 3. knjiga, od str. 412 dalje.
[5] Valvasor, Čast in slava …, 3. zvezek, 11. knjiga, str. 2171.
[6] Valvasor, prav tam.
[7] Valvasor, str. 2172.
[8] Pavle Blaznik, Pripombe k Valvasorjevemu spisu o Škofji Loki, str. 386, v: Loški razgledi 19 (Škofja Loka, 1972).
[9] Valvasor, str. 2172–2173.
[10] Valvasor, str. 2152.
[11] Valvasor, str. 2177.
[12] Valvasor, str. 2264.

DODATNA LITERATURA O ZGODOVINI ŠKOFJE LOKE:
* France Planina, Znamenitosti Škofje Loke, v: Loški razgledi 2 (Škofja Loka, 1955).
* Andrej Pavlovec, ur., Loški muzej : Vodnik po zbirkah (Škofja Loka, 1989).