Branje: Mesec dni na podeželju

J. L. Carr, Mesec dni na podeželju, prev. Sonja Porle (Novo mesto, 2017).

Carrov junak Tom Birkin leta 1978 pripoveduje zgodbo o poletju, ki ga je pred mnogimi desetletji kot mlad vojni veteran prebil na angleškem podeželju. Okrevajoč po strahotah prve svetovne vojne, se z upanjem na boljše čase odpravi v kraj Oxgodby, kjer bo opravljal svoj poklic in restavriral skrivnostno fresko v majhni lokalni cerkvi. Med delom, ki mu je srčno predan, spozna krasne ljudi in preživi nepozaben mesec dni. V tem času se ne zgodijo velike, na zunaj razburljive ali pretresljive stvari; dnevi potekajo ustaljeno, v meditativnem delovnem ritmu in druženju z domačini; zato pa so bolj pomenljivi njegovi premisleki o življenju, minevanju in sreči in je bolj burno njegovo notranje doživljanje.

Za nalogo je dobil razkritje cerkvene poslikave in v zgodbi najdemo sijajne opise strokovnega dela. Srečamo nekaj malega teorije in prav tako delovne prakse ali tehnike čiščenja plasti dima in umazanije, ki so se skozi stoletja nabirale na freski. Birkin izpoveduje spoštljiv odnos do brezimnega slikarja, čigar delo počasi prihaja na svetlo in tako skozi umetnost preteklost vodi dialog s sedanjostjo. Navdušili so me boemski opisi Tomovega vsakdana, priprave hrane, načrtovanja njegovega postanka v Oxgodbyju s skromnimi dohodki in entuziazem do dela. Da si tega položaja morda ne bi predstavljali preveč idealizirano, nas opominjajo mučni spomini na vojno, ki se večkrat vsilijo v njegov vsakdan. Pa vendar prav bivanje v Oxgodbyju zanj pomeni prelom s preteklostjo in nov začetek.
Birkin se zbliža s Charlesom Moonom, prav tako nekdanjim vojakom, ki v bližini Tomovega delovišča opravlja svoje delo: uradno išče grob prednika lokalne veljakinje, neuradno pa za svojo dušo brska za ostanki starodavne bazilike. Na koncu je delo obeh mož “detektivsko” združeno v presenetljivem odkritju; zamisliti si je mogoče pravo poslastico za ljubitelje zgodovine umetnosti.
Osrednja oseba v Birkinovem svetu tega obdobja je Alice Keach, žena lokalnega vikarja. Vanjo se zaljubi … konca njune zgodbe pa tu bralcu in bralki seveda ne razkrijem. Sprijatelji se tudi z zvedavo deklico Kathy Ellerbeck in njeno družino, ki ga sprejme za svojega. Dnevi prijetno minevajo in Birkina spremljamo med delom, udeleževanjem na družabnih dogodkih s podeželani in uživanjem v lepotah poletne narave.

V lepih opisih narave se zrcali lahkoten duh poletja. Knjiga je pravo počitniško branje, vendar ne (le) v klasičnem pomenu besede. V času, ko je preživljanje počitnic “stran od doma” nuja in skoraj imperativ, je zanimivo Birkinovo (Carrovo) razmišljanje o poletju v nekdanjih časih, na podeželju, ko je bila ljudem misel, da bi se odpravili proč od doma (dlje, kot bi jih ponesle lastne noge), tuja, in so poletje preživljali na sejmih, izletih in vaških zabavah. Menim, da se nam skozi celotno knjigo “bistvo in srce” poletja razkrivata v zelenju, vonjavah, ozračju, svetlobi, svobodi, ki jih lahko doživljamo ne glede na destinacijo.