Valvasorjeve poti 3: Mesto, ki “leži v kotu, tako rekoč na vrhu kota med tema dvema rekama” – Kranj

Nastanek vsake mestne naselbine in njene arhitekture je tesno povezan z naravno okolico. Srednjeveška mesta na Slovenskem so pogosto nastajala v zavetju vzpetin, na katerih so zgradili varovalne utrdbe, in ob rekah, ki so nudile pogoje za razvoj raznih obrti. In še danes naravno okolje ostaja neločljiv del mestne vedute in je del identitete mesta. To zagotovo velja tudi za gorenjsko prestolnico Kranj. Mesto leži na kamnitem pomolu med Savo in globokim kanjonom Kokre, z ene strani se nad njim dviga Šmarjetna gora in za njo Sv. Jošt, z druge ga obdajajo prostrana polja. Za mestom kraljujejo Kamniško-Savinjske Alpe z mogočnim Storžičem v ospredju.
Za sprehode po Kranju in njegovi okolici, za raziskovanje njegove kulturne zgodovine in narave sem, tako kot v Škofji Loki in Kamniku, za sopotnico znova vzela Valvasorjevo Slavo vojvodine Kranjske. Kranj in bližnje znamenitosti je avtor popisal v znani 11. knjigi o mestih, trgih in gradovih na Kranjskem; ker pa me je v Kranju posebno pritegnila tudi njegova narava, sem pogledala tudi v 2. in 3. knjigo Slave, ki govorita o tamkajšnjih vaseh, rekah in gorah.

***

Edinstveno lego Kranja na visoki skali med dvema rekama in njegovo ravninsko okolico je zabeležil tudi Valvasor: “[D]o rek je treba iti precej globoko po hribu navzdol. Zgoraj pri mestu pa so lepa ravna polja.”[1] Med stavbnimi znamenitostmi je na prvem mestu grad Kieselstein (Khislstein), ki stoji “na kar najlepšem in najbolj prikupnem kraju” in ima odličen razgled na reko Savo.[2] Valvasor razloži drugi del imena “Kieselstein”; -stein označuje rečno kamenje, prodnike, iz katerih sta zgrajena grad in celotno mesto.[3] Ime pa ima graščina tudi po Janžu Khislu, ta ljubljanski plemič jo je kupil in preuredil v 16. stoletju.[4] Danes ima v njej razstavne prostore Gorenjski muzej.
Grad so že v 13. stoletju postavili Ortenburški grofje, v istem času je Kranj dobil tudi mestne pravice.[5]
khislstein

Valvasor pravi, da ima grad Kieselstein vodnjak za lastno oskrbo, sicer pa naj v mestu ne bi bilo drugih vodnjakov. Zato morajo meščani vodo zajemati iz Kokre ali Save, “pa še precej visoko navkreber jo je treba nositi, in zlahka si predstavljamo, da pri tem v toplem letnem času marsikateremu nosaču vode lice dobro omoči znoj”. Od tod tudi pregovor, “da imajo v mestu Kranj več vina kot vode”.[6]
Vodnjaki oziroma njihov manko so v zgodovini mesta zanimiva tema. Mesto je večkrat prizadel požar. Tistega iz leta 1668 omenja že Valvasor (10. avgusta t. l. “se je požar razdivjal nad mestom in ga upepelil več kot polovico”[7]), znana pa sta še kasnejša požara v letih 1749 in 1811.[8] Znameniti vodnjak, ki danes krasi Glavni trg v Kranju, ima svoje zametke v letu 1750, na istem mestu pa so ga v naslednjih stoletjih še večkrat zamenjali oziroma odstranili, dokler ni leta 1995 tu dobil stalnega mesta.[9]
vodnjak

Valvasorjeve navedbe, da v njegovem času (v letih pred 1689) v mestu ni bilo drugih vodnjakov (razen enega pri gradu Kieselstein), pa morda ne držijo. V Registru kulturne dediščine najdem podatek, da je na isti lokaciji kot danes vodnjak stal že od 16. stoletja.[10] Ali pa ga morda ravno v Valvasorjevem času slučajno ni bilo?

Zagotovo pa se lahko z avtorjem strinjamo, da ima mesto “čedne in prikupno zidane hiše”.[11]
hise-kranj1
Vse stavbe na sliki so stale že v času Valvasorjeve Slave, skozi stoletja pa so seveda dobile nove podobe in kulturnozgodovinske pomene. Jih prepoznate?*

Med zanimivejšimi stavbnimi elementi sem v mestu opazovala tudi vogalne pomole hiš; ena lepših stoji na začetku Glavnega trga. Umetnostni zgodovinar Cene Avguštin razloži, da se je ta dekorativni element v arhitekturo meščanskih hiš prenesel iz grajskega stavbarstva; ogelni pomoli so se razvili iz (pravokotnih ali ovalnih) grajskih stolpov.[12]
ogelni-pomol

V ožjem mestnem središču so tri cerkve; župnijska cerkev sv. Kancijana, krasna gotska stavba; cerkev Matere božje rožnovenske ob Plečnikovih arkadah in vodnjaku ter cerkev sv. Fabijana, Boštjana in Roka na Pungertu.
kranj-cerkve
Valvasor poudari, da sta tedaj v njih donela “samo rimsko katoliška pridiga in nauk in noben drug”.[13] Ob tem se čisto na kratko poučimo tudi o drobcu iz zgodovine (proti)reformacije; Valvasor pravi, da se je kljub protievangeličanskim pridigam škofa Urbana Textorja nova vera v Kranju še precej dolgo obdržala; leta 1579 pa je nadvojvoda iz mesta pregnal evangeličanskega učitelja Jerneja Knäfla. Ta je zatočišče našel v bližnjem gradu Brdo pri baronu Adamu pl. Ecku.[14]

Tako prispemo do Brda v bližnji vasi Predoslje. Na tem mestu je že v srednjem veku stal dvor Novi grad. Leta 1500 je cesar Maksimilijan I. to gospostvo prodal Jörgu von Egku (Juriju pl. Brdskemu), ki je na tem mestu zgradil nov grad, Brdo ali Egk (Egg).[15] Ta stoji “na ravnem in zelo prijetnem polju ob majhnem potočku, ki ljubko teče mimo njega. Nedaleč stran pa teče tudi reka Kokra.”[16] Valvasor opiše tudi okolico: “Blizu tega gradu so prav čedni in lepi gozdovi, ki gojijo veliko divjadi. Tu pa je tudi zelo veliko rodnih sadnih dreves.”[17] S temi navedki je nekako nakazana tudi nadaljnja zgodovina posestva. Lastništvo si je skozi stoletja izmenjalo več plemiški rodbin, v Jugoslaviji je bila tu Titova rezidenca in še danes je grad Brdo v protokolarni funkciji države. Pod različnimi lastniki je grad doživel številne preureditve, podobno velja tudi za park ob njem. V okoliškem gozdu srečamo različne vrste divjadi.[18]
brdo

Na drugi strani, zahodno od Kranja, v vasi Stražišče tik pod Šmarjetno goro, stoji še en grad. To je “Schrottenturn, v deželnem jeziku Šempeter”.[19] Kranjsko ime mu je dala bližnja cerkvica sv. Petra, nemško ime pa njegovi graditelji in prvotni lastniki von Schrotten, pravi Valvasor, in takole predstavi grajski okoliš: “Grad je zgrajen pod veliko Šmarjetno goro v ravnini, torej ima na eni strani hribe, na drugi strani pa lepo, široko ravno polje, in okoli gradu raste veliko plemenitega sadja, tako da se nahaja na lepem in prikupnem kraju.”[20] Stražiško območje je sicer nekoč pripadalo Loškemu gospostvu Freisinških škofov.

strazisce
Šempetrski grad poleti in bližnja kapela sv. Petra pozimi

Valvasor je vtis o velikosti Šmarjetne gore ponovil tudi v 2. knjigi Slave, v poglavju o gorah na Gorenjskem: “St. Margareten-Berg, Šmarjetna gora, nad Kranjem tudi nima ravno majhne višine, ima pa tudi lep razgled.”[21] Na hribu sta danes cerkev sv. Marjete in hotel (na slikah pogled mimo cerkve proti Sv. Joštu ter razgled s poti v smeri proti Škofji Loki).
smarjeta
Valvasorjeva oznaka komaj 646 metrov visokega hriba se mi je zdela zanimiva zlasti v primerjavi z opisom Storžiča: “Storshez, Storžič, je gora, ki se dviga nad Kranjem čisto na samem; dviga pa se tako zelo visoko in koničasto, kot bi hotela prebosti oblake.”[22]
storzic

Iz visokega snežnega gorovja prideta tudi obe kranjski reki. Kokra izvira na Jezerskem in se prebija skozi gorovje, “dokler se ne naveliča teh visokih nadzornikov in varuhov in ne doseže svobode”, nakar “ji pod mestom Kranj izreče dobrodošlico reka Sava”. Poleg tega lepega opisa Valvasor zabeleži tudi, da je v Kokri dovolj lepih postrvi in drugih rib, voda pa poganja tudi številne žage in mline za žito.[23] Živalski svet, geološke značilnosti in sledovi mlinarske obrti so danes vključeni v naravoslovno šolo v kokrškem kanjonu, po katerem naravnost iz mestnega središča vodi učna sprehajalna pot.
Valvasor je daljši zapis posvetil tudi reki Savi; videti je, da ga je pri tem ime reke precej zabavalo. Po izviru pri vasi Rateče reka s številnimi pritoki vedno bolj narašča in pridobiva moč in hitrost. Valvasor pravi: “Če bi mi bilo dovoljeno tako grdo govoriti o tej čudoviti in koristni vodi, bi rekel, da se iz majhnega prašička razvije velika svinja (Sau).” Zaradi hitrega toka so za plovbo po tej reki najprimernejše ladje v obliki svinjskega korita in “videti je, kot bi se tu pregovor ‘enako z enakim druži se rado’ hotel potrditi, kajti ta reka, ki se imenuje Sau (svinja), na sebi ne trpi nobenih drugih ladij kot taka svinjska korita”.[24] Na drugem mestu pa avtor razloži, da so reko Savo poimenovali v čast in spomin modrega vladarja Sava, ki mu je germanski kralj Tuiscon podelil deželo, ki leži med Italijo in Ogrsko.[25]
kokra-sava

***

Z Valvasorjem o Kranju toliko; mesto pa danes ob zgodovinski in naravni dediščini ponuja še turistično in kulinarično izkušnjo ter športne in kulturne prireditve.


Opomba, viri in literatura:

* Hiše na sliki gredo po vrsti takole: Prešernova rojstna hiša (Prešernova ulica 7), Pavšlarjeva hiša (Glavni trg 18, tu je danes galerija Prešernovih nagrajencev), Mestna hiša (Glavni trg 4), Mitničarska hiša (Tavčarjeva ulica 35).

[1] Janez Vajkard Valvasor, Čast in slava vojvodine Kranjske (prevod Debenjak idr., Ljubljana, 2013), 3. zvezek, 11. knjiga, str. 2246.
[2] Prav tam, str. 2247.
[3] Prav tam.
[4] Nika Leben in Milan Sagadin, Kranj (Ljubljana, 2008), str. 60.
[5] France Pibernik, Kranj : mesto na pomolu (Kranj, 2000), str. 6.
[6] Valvasor, Čast in slava …, 3. zvezek, 11. knjiga, str. 2247.
[7] Prav tam, str. 2249.
[8] Leben in Sagadin, Kranj, str. 28.
[9] Cene Avguštin, Kranj : naselbinski razvoj od prazgodovine do 20. stoletja (Ljubljana, 1999), str. 82–83.
[10] Register kulturne dediščine, evidenčna številka enote: 21683 (Kranj – Mestni vodnjak). (http://rkd.situla.org/)
[11] Valvasor, Čast in slava …, 3. zvezek, 11. knjiga, str. 2247.
[12] Avguštin, Kranj, str. 69.
[13] Valvasor, Čast in slava …, 3. zvezek, 11. knjiga, str. 2248.
[14] Prav tam.
[15] Prav tam, str. 2264.
[16] Prav tam.
[17] Prav tam, str. 2265.
[18] Dušan Ogrin, Stanka Dešnik idr., Zgodovinski parki in vrtovi v Sloveniji (Ljubljana, 1995), str. 46–52.
[19] Valvasor, Čast in slava …, 3. zvezek, 11. knjiga, str. 2650.
[20] Prav tam.
[21] Valvasor, Čast in slava …, 1. zvezek, 2. knjiga, str. 206.
[22] Prav tam.
[23] Prav tam, str. 213.
[24] Prav tam, str. 219.
[25] Valvasor, Čast in slava …, 1. zvezek, 3. knjiga, str. 366.